OCENE IN POROČILA Karmen Erjavec in Melita Poler Kovačič: Kritična diskurzivna analiza novinarskih prispevkov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2007. Kritična diskurzivna analiza (KDA) je v slovenskem prostoru kljub nekaterim uspešnim raziskovalcem novum prvič zato, ker so omenjeni uspešni raziskovalci le lastovke, ki morda napovedujejo razcvet discipline tudi v slovenskem jeziku in znanosti, drugič pa zato, ker pri nas ni univerzitetne tradicije v poučevanju KDA. Učbenik Karmen Erjavec in Melite Poler Kovačič je v tem smislu zelo dobrodošel korak, saj upamo utira pot priznanju teorije in metode KDA tudi na visokošolski poučevalni ravni. Slovenski razis-kovalci KDA so namreč v veliki meri samoizobraževalci in to dejstvo zagotovo ne govori v prid sistematičnosti v pristopih ter standardizaciji raziskovalnega polja. Učbenik je sestavljen iz štirih delov: v prvem so predstavljeni temeljni pojmi in koncepti: jezik kot simbol, diskurz, ideologija, odnos mi oni; v drugem delu je predstavljeno temeljno analitično ogrodje, ki je tridelno sestavljeno je namreč iz tekstualne analize, diskurzivnih praks ter družbenih praks. Tretji del uvaja natančnejši vpogled v tekstualno analizo, v četrtem delu pa pred-stavi preplet diskurzivnih in družbenih praks. Prva tri poglavja je napisala Karmen Erjavec, zadnjega Melita Poler Kovačič. Učbenik ustrezno predstavi diskurz kot obliko družbene prakse, kjer so diskurzivni dogodek na eni strani ter razmere, institucije in družbene strukture v dialektičnem odnosu. Občutljivo se loteva tem, ki so povezane z družbeno neenakostjo ter nepravičnimi odnosi med družbeno večino in manjšinami. Socialni angažma kritične diskurzivne analize je razviden tako na ravni teorije kot posameznih analitičnih primerov. Za senzibilizacijo študentov v smeri identifikacije različnih družbeno konstruiranih pomenov velja pohvaliti vajo 3, kjer študent ugotavlja medijske boje za prevlado pomena v zvezi z EU, homoseksualci, Cerkvijo, teroristi in»tretjim svetom«, ter podobno vajo 4, v kateri skupine študentov iz določene perspektive artikulirajo ideologijo o prebežnikih iz Afrike v Evropo, in sicer iz perspektive institucije EU, iz perspektive afriških prebežnikov, iz perspektive institucije za varovanje človekovih pravic ter iz perspektive policije na meji. Četrto poglavje, če nekoliko preskočim, z naslovom Diskurzivne in družbene prakse poskuša vpenjati jezikovne strukture v širši družbeni kontekst. Za kritično diskurzivno analizo se zdi relevantno zlasti razpravljanje o tržno naravnanem novinarstvu, kjer avtorica Jezik in slovstvo, let. 53 (2008), št. 1
152 Ocene in poročila Melita Poler Kovačič opozarja na vpliv lastnikov medijev ter nosilcev politične moči in oblasti na novinarje, saj namesto novinarja nadzorujejo sporočanjski proces v tem smislu, da medijem aktivno dostavljajo dogodke ter izbirajo tiste, ki so po njihovih merilih za objavo ustrezni, izbirajo dejstva o njih, ustvarjajo psevdodogodke, pripravljajo novinarska besedila ipd. Avtorica problematizira normativni model novinarstva, kjer je novinar zavezan paradigmi, po kateri je cilj množičnih medijev zagotavljanje različnih informacij in mnenj o temah, ki so v javnem interesu in poznavanje katerih ima pomembne učinke za vzgojo, izobraževanje in kulturo državljanov ter jim hkrati služi kot izhodišče za oblikovanje njihovih lastnih mnenj o ljudeh in ustanovah. Namesto tega so študentje novinarstva, ki jim je učbenik prvenstveno namenjen, soočeni s trpko resnico o različnih vplivih na medijske vsebine, od novinarskih in medijskih rutin, delničarjev, vlagateljev, lastnikov, vodstva matične korporacije, direktorjev in založnikov medijskega podjetja, urednikov, služb za odnose z javnostmi, oglaševalcev, potrošnikov, vlade itd. Nadalje je znotraj istega poglavja dobrodošlo razpravljanje o odnosu novinarskega diskurza do resničnosti, saj izpostavi konstruirano naravo realnosti, ki je ena od osnovnih predpostavk kritične diskurzivne analize ali povedano z intertekstualno metaforo: beseda je konj. V tem smislu je vaja 36, v kateri naj bi študent poiskal novinarsko poročilo ter ločil dejstva od mnenj, nekoliko poenostavljajoča, saj nekako implicira, da so dejstva enako resničnost. Povedano drugače: konstruktivizem kot izhodišče razmišljanja o novinarskih besedilih ni učinkovito operacionaliziran, temveč nadaljuje klasično dihotomijo dejstvo vs. mnenje, resnica vs. konstrukt, objektivno vs. subjektivno. Na koncu se bom osredotočila na 3. poglavje z naslovom Tekstualna analiza, ki se mi kot jezikoslovki zdi najbolj zanimivo. Avtorica Karmen Erjavec predstavi analitični okvir za ožjejezikovno analizo, povzemajoč večino konceptov po knjigi Analysing Newspapers. An Approach from Critical Discourse Analysis avtorja Johna E. Richardsona. Analitične točke so za interpretacijo pomena relevantno izbrane: referenčne in predikacijske strategije, odnosi med udeleženci, modalnost, predpostavljanje, retorične figure, naracija oz. zaporedje predstavljenih dogodkov, teme, navajanje virov informacij, oblika in kraj prispevka. Omenjene analitične točke razvrsti na os, ki poteka od mikrotekstualne analize k makrotekstualni analizi tu bi se dalo diskutirati, saj so to precej raznorodni koncepti, ki jih je težko primerjati po gradaciji. Sicer pa avtorica ustrezno opozarja na različne referencialne strategije v zvezi s poimenovanjem družbenega akterja: ta je lahko individualiziran (npr. Janez Novak), s čimer poudarimo njegove vsakdanje in običajne značilnosti, lahko je kolektiviziran in reprezentiran le kot del skupine (npr. Slovenec, Italijan, Nemec). Ravno tako opozarja na pomembno vlogo predikacijskih strategij pri negativnem ali pozitivnem označevanju družbenih akterjev. Tranzitivnost, ki jo avtorica uvede kot samostojno analitično kategorijo, je pravzaprav vidik problematike družbenih akterjev, o katerih govori že v poglavju z nekako (pre)splošnim naslovom: Analiza besed: izbira in pomen besed. Udeležencem oz. družbenim akterjem lahko s pomočjo aktivacije in pasivacije oz. celo zamolčanja dodelimo različno vlogo v družbi. Z vidika kontekstualnega in kognitivnega jezikoslovja je vendarle treba opo-
Ocene in poročila 153 zoriti na dve metodološki zadregi. Prva se tiče uporabe terminov denotacija in konotacija, ki sta dediščina strukturalizma. Roland Barthes, ki je semiološko dihotomijo uvedel v zvezi s problematiko mitov sodobnega življenja, predstavi denotacijo kot dobesedni, očitni, zdravorazumski pomen, konotacijo pa pomen, konstruiran na podlagi osebnih ali širše kulturnih izkušenj. Čeprav se zdita koncepta zelo uporabna, pa imata tako kot vse strukturalistične dihotomije z vidika današnje kontekstualno usmerjene znan-stvene paradigme preprosto napako: stvarnost slikata črno-belo. Pomeni besed pa v jezikovnem univerzumu niso ločeni na dve kategoriji; na nevtralne pomene in one, ki se berejo med vrsticami. Ravno to dejstvo pa implicira vaja 10 v učbeniku: izberite si določeno osebo in jo poimenujte na različne načine. Kakšne denotativne (eksplicitne) in konotativne (implicitne) pomene ustvarja to poimenovanje? Jasno je namreč, da brez konteksta težko govorimo o t. i. konotaciji. Poimenovanje Janez Novak ima v različnih besedilih in govornih položajih popolnoma različne implikacije. V glavi nekega uradnega dopisa najbrž ne takšnih kot med kolegi v pivskem omizju. Pravzaprav se podobna zadrega pojavi v zvezi z retoričnimi figurami oz. tropi, kot jih avtorica poimenuje. Privzame definicijo tropa kot»odklona od običajnega in značilnega pomena besede«, čeprav se jezikoslovje že nekaj desetletij vprašuje, kaj je to»običajni pomen besede«oz. ničta točka pomena. Kar je običajno v nekem besedilu, morda deluje neobičajno v drugem. Pa tudi metafora ni le»raba ene besedne zveze namesto druge«, ampak mnogo več: orodje za konceptualizacijo sveta. Ne glede na omenjene zadržke je učbenik Karmen Erjavec in Melite Poler Kovačič vendarle pomemben prispevek k razvoju kritične diskurzivne analize v slovenski znanosti. KDA je namreč vedno bolj privlačna zlasti za tiste raziskovalce, ki kažejo posebno senzibilnost do družbene neenakosti, diskriminacije in manjšinskega vprašanja nasploh. Simona Bergoč Univerza na Primorskem simona.bergoc@guest.arnes.si Seminar v Bolzanu: Normiranje, usklajevanje in jezikovno načrtovanje, 8. 2. 2008 V petek, 8. 2. 2008, je na Institute for Specialised Communication and Multilingualism na European Academy (EURAC) (Inštitut za specializirano komunikacijo in večjezičnost, Evropska akademija) v Bolzanu potekal seminar z naslovom Normiranje, usklajevanje in jezikovno načrtovanje. Celodnevni seminar je potekal v treh jezikih, v nemščini, italijanščini in francoščini, slovenščina, čeprav četrti uradni jezik Alpske konvencije, žal ni bila vključena med delovne jezike. Seminar je poleg mednarodne konference v Benetkah oktobra 2007 sodil med sklepne dogodke ob uspešnem zaključku mednarodnega terminološkega projekta LexALP, katerega vodilni partner je omenjeni inštitut. Cilj projekta je bil zbrati in uskladiti pravno terminologijo v štirih uradnih jezikih Alpske konvencije s področja prostorskega načrtovanja in trajnostnega razvoja in
154 Ocene in poročila razviti na spletu dostopna informacijska orodja s terminološko zbirko in korpusom. Informacijski sistem projekta LexALP je brezplačno dostopen na spletnem naslovu: www.eurac.edu/lexalp. Seminarja so se udeležili predstavniki številnih držav iz različnih inštitucij, tako akademskih kot javnih. Prireditev je bila tematsko razdeljena na tri sklope: usklajevanje, normiranje, jezikovno načrtovanje, pri čemer je bil poudarek predvsem na pravni terminologiji in večjezičnih spletnih glosarjih. Govorniki so predstavili svoje izkušnje, pridobljene na različnih terminoloških projektih ali inštitucijah, ki se ukvarjajo s terminološkimi in jezikovnimi vprašanji ter standardizacijo. Pascale Berteloot z Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti je spregovorila o standardizaciji pravnih aktov Evropske unije v vseh uradnih jezikih in opozorila na pravne razlike med nacionalnimi državami in EU. Usklajevanje pri tolikšnem številu jezikov ne more biti nikoli popolno, lahko pa vsekakor izloči mnoge nedoslednosti. Elena Chiocchetti z Institute for Specialised Communication and Multilingualism na European Academy (EURAC) (Inštitut za specializirano komunikacijo in večjezičnost, Evropska akademija) je predstavila izkušnje z usklajevanjem štirijezične pravne terminologije uradnih jezikov Alpske konvencije pri projektu LexALP. Izpostavila je razlike med različnimi pravnimi sistemi v alpskih državah, še posebno konceptualne, zaradi česar je usklajevanje terminologije v jezikih, kjer določen pravni koncept ne obstaja, še toliko bolj zahtevno, definiranje koncepta pa zahteva še posebno previdnost. Gilles Serrasét z Université Joseph Fourier (Univerza Joseph Fourier) iz Grenobla je predstavil platformo»jibiki«, na kateri je zasnovana terminološka zbirka pri projektu LexALP. Poudaril je, da je računalniško jezikoslovje pomembna veda pri izdelavi spletnih slovarjev, posebno večjezičnih, saj je izdelava več kot 3-jezičnih v tiskani (knjižni) obliki praktično neizvedljiva. Heinrich Zanon iz Paritätische Terminologiekommission (Skupna komisija za terminologijo) je izpostavil težave pri razvijanju in normiranju nemškega pravnega jezika na Južnem Tirolskem, kjer ima nemščina poleg italijanščine prav tako status uradnega jezika in kjer se srečujejo z mnogimi težavami pri tem, kako poimenovati pravne koncepte italijanske zakonodaje v nemškem jeziku. Natascia Ralli in Isabella Stanizzi z Institute for Specialised Communication and Multilingualism na European Academy (EURAC) (Inštitut za specializirano komunikacijo in večjezičnost, Evropska akademija) sta tematiko še poglobili; sodelujeta pri terminološki analizi in pravni primerjavi terminologije v obeh jezikih v fazi pred normiranjem. Predstavili sta nekaj konkretnih terminoloških primerov, večinoma s področja šolstva in formalnega izobraževanja. Verena Lyding (v sodelovanju z Isabello Ties) prav tako z Institute for Specialised Communication and Multilingualism na European Academy (EURAC) (Inštitut za specializirano komunikacijo in večjezičnost, Evropska akademija) je spregovorila o uveljavljanju rabe normiranih terminoloških podatkov pri računalniškem jezikoslovju in predstavila informacijski sistem Bistro, terminološko zbirko nemško-italijanske pravne terminologije. Bénédicte Madinier iz Délégation
Ocene in poročila 155 générale à la langue française at aux langues de France (Generalna delegacija za francoski jezik in jezike Francije) s francoskega ministrstva za kulturo je predstavila proces bogatenja besedišča francoskega jezika, pri katerem sodelujejo številne ugledne francoske inštitucije. Še posebno na področju znanosti, ekonomije, tehnike in prava vdirajo v francoščino strokovni termini iz angleščine, zato primanjkuje strokovnega besedišča v francoščini. S procesom bogatenja besedišča skušajo ustaviti vdor terminov iz angleščine s tem, da na novo sestavljajo in predlagajo terminološke rešitve v francoščini in v boju proti angleščini kot lingui franci ohranjajo večjezičnost. Anne-Marie Gendron iz Sektion Terminologie der Schweizerischen Bundeskanzlerei (Terminološka sekcija predsedstva zvezne vlade v Švici) je v imenu Madeleine Aviolat spregovorila o jezikovnem načrtovanju v Švici, kjer se srečujejo s prevajanjem zakonodaje v vse uradne državne jezike in tudi v angleščino. Predstavila je petjezični glosar Termdat, ki zajema pravno terminologijo z različnih področij. Marko Stabej z Univerze v Ljubljani je spregovoril o današnji in pretekli jezikovni politiki v Sloveniji. Kronološko je predstavil položaj slovenskega jezika skozi različna zgodovinska obdobja, torej njegovo pot od manjšinskega neuradnega jezika v monarhiji in njegovega kasnejšega statusa v federalni Jugoslaviji vse do današnjega položaja, ki ga ima kot eden od 22 uradnih jezikov Evropske unije. Evropska akademija (EURAC) v Bolzanu vsakoletno prireja mnoge seminarje, konference in delavnice s področja jezikoslovja in računalniškega jezikoslovja, vendar je bil ta seminar prvi dogodek na temo normiranja, usklajevanja in načrtovanja v jeziku. Helena Dobrila Bolzano/Bozen Evropska akademija (EURAC) Institute for Specialised Communication and Multilingualism (Inštitut za specializirano komunikacijo in večjezičnost) helenadobrila@yahoo.com 7. mednarodna poletna šola in simpozij o humorju in smehu, Aberdeen, 9. 14. julij 2007 Letošnje sedmo interdisciplinarno srečanje znanstvenikov in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem humorja in smeha, je pod okriljem Mednarodne zveze za preučevanje humorja (International Society for Humour Studies, ISHS) in pokroviteljstvom podjetja Hakia Inc. gostila univerza škotskega obmorskega mesta Aberdeen. Organizacijo je prevzel Graeme Ritchie z Oddelka za računalniške vede Univerze v Aberdeenu, vodja predavanj in delavnic pa je bil Willibald Ruch z Univerze v Zürichu. V slabem tednu celodnevnih predavanj in delavnic je bila problematika humorja obravnavana s sociološkega, antropološkega, psihološkega in jezikoslovnega vidika, podprta pa je bila s primeri šal v angleškem jeziku. S sociološkega vidika so humor na predavanjih predstavili Christie Davies (Univerza v Readingu), Giselinde Kuipers (Univerza v Amsterdamu) in Sharon Lockyer (Brunelova univerza v Londonu). Christie Davies se je v prvem predavanju posvetil sovjetskim političnim šalam in jih razlagal v kontekstu tedanjih
156 Ocene in poročila družbenih razmer. Predstavil jih je kot obliko komunikacije, družbenega povezovanja in prilagajanja na takraten represivni družbeni sistem. V drugem predavanju se je s sociološkega vidika ukvarjal z vojnim humorjem in možnim vplivom vojnih šal na takratno družbeno dogajanje, pri čemer je zagovarjal stališče, da humor v vojnih časih ni predstavljal posebne družbene strategije, ki bi imela točno določen namen in bi lahko nosila družbene posledice. Tretje predavanje pa je posvetil agresiji v humorju v povezavi z družbeno močjo, pri čemer se je posebej osredotočil na humor v povezavi z rasizmom, etničnimi skupinami ter istospolno usmerjenimi. Giselinde Kuipers je prvo predavanje posvetila predstavitvi humorja v kontekstu različnih teorij, pri čemer se je posebej osredotočila na tri»klasične«teorije humorja, in sicer teorijo superiornosti (superiority theory), po kateri naj bi vsaka družba imela neko družbeno skupino, ki je povod za nastanek šal, kar je povezano z različno družbeno močjo; teorijo razbremenitve (release theory) v povezavi z družbeno napetostjo, ki se zrcali v človeku kot posledica družbenih norm; in teorijo nezdružljivosti (incongruity theory), ki se osredotoča na izreke kot kombinacije elementov, ki se ne ujemajo, ter pri tem upošteva kognitivna spoznanja o nasprotnih skriptih in zalogah védenja pri posamezniku, ki so bili opredeljeni v okviru splošne teorije verbalnega humorja (General Theory of Verbal Humor, GTVH), in eksperimente Ervinga Goffmana o uporabi humorja pri posameznikih. Omenjene teorije, ki so bile primarno zasnovane na kognitivnih spoznanjih, je torej povezala z družbenimi dejavniki. Tema drugega predavanja so bile družbene razlike v smislu za humor in načini njihovega preučevanja. Opozorila je, da na smisel za humor vpliva kultura in družbeno okolje, iz katerih prihaja posameznik. Predstavila je faktorsko analizo, s pomočjo katere skušajo ugotoviti, kako ljudje uporabljajo humor v vsakdanjem življenju in zakaj so jim nekatere šale bolj všeč kot druge. V tretjem predavanju pa se je posvetila»kulturni industriji humorja«, in sicer načinom izražanja in prevzemanja humorja, ki se kaže v množičnih medijih. Humor je predstavila kot nekaj, kar je narejeno za prodajo, pri čemer je opozorila, da lahko velikokrat»ovire«predstavljajo kulturne razlike, stopnja moralnosti in prevodi. Sharon Lockyer pa se je v prvem predavanju posvetila analizi britanskih televizijskih komedij, pri čemer je posebno pozornost namenila stereotipom, ki se kažejo v ženskih in moških likih, ter rasizmu in poudarila pomembnost preučevanja televizijskih komedij v kontekstu produkcije in konzumacije. V drugem predavanju se je posvetila družbenim mejam humorja v povezavi z Boratom, Berlusconijem in oddajo Brass Eye. V petih predavanjih Elliotta Oringa (Državna univerza v Kaliforniji, Los Angeles) je bil humor predstavljen z antropološko-filozofskega vidika. V prvem predavanju je opredelil antropologijo v razmerju do folklore, pri čemer je poudaril, da je antropologija bolj produkt kolonializma, pri čemer je središče njenega preučevanja kultura, folklora pa je predvsem produkt nacionalizma, v središču njenega raziskovanja pa je tradicija. V tem okviru je predstavil, kako sta se obe disciplini začeli ukvarjati s humorjem, in sicer je antropologija na začetku humor preučevala z vidika družbene organiziranosti, folkloristika pa se je na začetku s humorjem ukvarjala v kontekstu verskega rituala. Kasneje je obe disciplini združil poskus razlage nastanka šal. V drugem predavanju se je posvetil analizi šal v kulturnem kontekstu, pri
Ocene in poročila 157 čemer je t. i. nezdružljivosti (incongruities), ki naj bi bile večinoma vsebovane v zadnji vrstici šale, razlagal predvsem s pomočjo človekovih izkušenj v svetu, v katerem živi, kulturnih védenj, ki jih sprožijo določene šale, in človekovih osebnostnih značilnosti. Posebej se je posvetil tudi didaktičnosti šal, pri čemer se je opiral na spoznanja splošne teorije verbalnega humorja (GTVH) in Freudovo psihoanalizo. V tretjem predavanju je humor obravnaval kot komunikacijo. V okviru zgodovinske predstavitve šal se je osredotočil predvsem na Freudove šale in njihovo razmerje do sanj, pri čemer je poudaril, da humorja ne ustvarja sama misel, ampak način, kako se misel udejanja. Poudaril je, da šal v osnovi ni mogoče izpeljati iz neke ideje, ampak vedno delujejo v kontekstu. Predstavil je štiri načine udejanjanja šal, in sicer je opozoril na izmenično, dekontekstualizirano pripovedovanje šal, na šale kot asociacije na določen družbeni kontekst, šale kot komentiranje določene družbene situacije in šale kot rezultat določene družbene situacije. Četrto predavanje je posvetil humorju v glasbi v povezavi s kulturnimi značilnostmi, pri čemer je posebno pozornost namenil židovskim pesmim. V petem predavanju pa se je posvetil estetski vrednosti šal v povezavi z umetnostjo, opozoril je na t. i. označevalce, ki sprejemnika vpletejo v šalo, ter ob posameznih primerih šal razmišljal predvsem o vrednotenju šale. S psihološkega vidika sta humor predstavila v Švici delujoča psihologa Andrea Samson (Univerza v Fribourgu) in Willibald Ruch (Univerza v Zürichu). Andrea Samson je v prvem predavanju predstavila teorijo mišljenja (theory of mind, TOM), s pomočjo katere je mogoče preko pričakovanj, skriptov, zaznave in razrešitve nezdružljivosti (incongruities) razlagati kognitivno procesiranje humorja. Posebej se je osredotočila na proces vživljanja, ki naj bi se razvil pri otrocih, starih od 4 do 5 let, in predstavila rezultate eksperimenta, s pomočjo katerega je skušala ugotoviti, ali tisti, ki imajo večjo sposobnost vživljanja (empathizers), drugače procesirajo humor kot tisti, ki imajo bolj razvito sistemsko, analitično mišljenje (systemizers). Na primerih slikovnega humorja se je pokazalo, da, kar se tiče razumljivosti, časa prepoznavanja in smešnosti primerov slikovnega humorja, ni večjih razlik med sodelujočimi v raziskavi, ki imajo večjo oz. manjšo sposobnost vživljanja. Razlike so se pokazale le v načinih razlaganja slikovnega humorja, pri čemer so tisti z večjo sposobnostjo vživljanja slikovni humor pogosteje razlagali emocionalno. Predavateljica je test dojemanja slikovnega humorja izvedla tudi na pacientih z aspergerjevim sindromom, za katere naj bi veljalo, da nimajo smisla za humor. Rezultati so pokazali, da tovrstni pacienti, kar se tiče razumljivosti, časa prepoznavanja in smešnosti, slikovni humor dojemajo popolnoma enako kot ostali ljudje, razlika je le v tem, da ne morejo izraziti svojih emocij pri doživljanju humorja. V drugem predavanju se je posvetila nevrofiziološkemu in nevroanatomskemu preučevanju humorja s pomočjo magnetne resonance, na osnovi katere je mogoče prikazati, kateri del možganov sodeluje pri procesiranju humorja. Pokazalo se je, da naj bi bila pri procesiranju humorja vpletena leva možganska polovica, pri čemer različne vrste humorja ne spodbudijo različnih možganskih aktivnosti, ampak te ostanejo enake. Willibald Ruch se je v prvem predavanju posvetil načinom in instrumentom za psihološko merjenje oz. psihometrijo v povezavi s preučevanjem humorja. Na primerih je pregledno predstavil različne oblike preučevanja hu-
158 Ocene in poročila morja glede na vidik humorja, ki je predmet raziskave, in sicer se je osredotočil predvsem na različne lestvice, ki so prirejene za posameznika in se izvajajo v obliki vprašalnikov, študij, inventarjev in dnevniškega zapisa, meritve, prirejene za informante, ki se izvajajo v obliki ocenjevanja, poročil, in sociometrične meritve, ki so namenjene skupinam, ter teste, pri katerih so lahko vprašanja sestavljena po principu prav-narobe ali pa so odprta, pri čemer naj bi bili testi vedno povezani s kreativnostjo. Opozoril je tudi na tri ocenjevalne kriterije, ki naj bi jim ustrezal vsak test, in sicer so to objektivnost, zanesljivost in veljavnost. V drugem predavanju je predstavil t. i. pozitivno psihologijo (positive psychology), ki je pomenila obrat od prevladujoče paradigme preučevanja negativnih čustev k preučevanju pozitivnih čustev in vrednot. Predstavil je lestvico pozitivnih vrednot in se nato natančneje posvetil humorju kot eni od pozitivnih vrednot. Predstavil je rezultate eksperimenta o vrednotah, ki vplivajo na posameznikovo zadovoljnost z življenjem, uživanje življenja, vpletenost v dogodke in dojemanje smisla življenja. Humor se je v Švici izkazal kot vrednota, ki je v največji meri povezana z uživanjem življenja, v večji meri vpliva tudi na to, v kolikšni meri je posameznik zadovoljen z življenjem, manjši vpliv pa ima na posameznikovo vpletenost v dogodke in njegovo dojemanje smisla življenja. V tretjem predavanju se je po-svetil razlikam med humorjem in smehom, smislu za humor in posameznikovemu dojemanju humorja. Predstavil je genet-ske raziskave človekovega obnašanja in se v okviru tega osredotočil na vprašanje, ali je smisel za humor posledica dednosti ali okolja, v katerem posameznik živi. Na podlagi rezultatov testov je ugotovil, da je smisel za humor odvisen od dednosti in okolja, pri čemer se elementi dednosti nanašajo predvsem na vsebino humorja in verjetno delno tudi na smešnost šale, ki jo posameznik na kognitivni ravni dojame na osnovi prepoznavanja in razrešitve neskladij v šali, elementi okolja pa se nanašajo predvsem na smešnost nesmiselnih struktur, na preference, povezane s strukturo in vsebino šale, ter na strukturo humorja v povezavi s spolnostjo. Organizator poletne šole, Graeme Ritchie (Univerza v Aberdeenu), je svoj sklop predavanj začel z uvodnim, kratkim zgodovinskim pregledom raziskovanja humorja, nato pa se je osredotočil na interdisciplinarnost in multidisciplinarnost sodobnih raziskav humorja. Predstavil je trenutno stanje raziskav humorja, glavne cilje, probleme in načine dela raziskovalcev humorja, nekaj še neraziskanih področij humorja in orisal glavna spoznanja družbene, psihoanalitične in kognitivne teorije humorja. V drugem predavanju je udeležence podrobneje seznanil s teoretičnimi pristopi in metodologijo preučevanja humorja, in sicer tako z zgodovinskorazvojnega vidika kot z vidika sodobnih metodoloških pristopov, ki temeljijo na uporabi korpusa. Z jezikoslovnega vidika sta humor predstavila Christian Hempelmann (Hakia Inc.) in Graeme Ritchie. Christian Hempelmann se je v prvem predavanju osredotočil na vprašanje, če elementi nezdružljivosti (incongruity), ki jih je mogoče opaziti v šalah, resnično razrešijo oz. vplivajo na humornost besedila. Predstavil je teorijo nezdružljivosti (incongruity theory) kot kognitivno teorijo, ki razlaga šale na podlagi predpostavljenih običajnih skriptov v možganih. Zaradi dejstva, da je humor lastnost besedila, v katerem prihaja do stalnega prekrivanja semantičnih značilnosti besedila, zaradi
Ocene in poročila 159 česar je povezan tudi s posameznikovimi miselnimi procesi, so jo v največji meri uporabili prav na področju jezikoslovnega preučevanja šal, in sicer v povezavi s semantičnimi in pragmatičnimi teorijami. Na primerih je predstavil načine preučevanja šal z upoštevanjem spoznanj teorije nezdružljivosti, različne ravni in vrste nezdružljivosti v povezavi s posameznikovimi kognitivnimi procesi in predavanje zaključil z ugotovitvijo, da nezdružljivost ni ne del besedila ne del kognitivnih procesov, ampak se pojavi kot posledica kombinacije jezikovnih značilnosti besedila in kognitivnih procesov in je razvidna v pomenu besedila kot celote. V drugem predavanju se je posvetil besednim igram. Na posameznih primerih je predstavil angleške šale z vidika homonimije, polisemije in homofonije v povezavi s heterofonijo. Osredotočil se je predvsem na humorne (puns) in nehumorne besedne igre (wordplay) v šalah ter popolne in nepopolne humorne besedne igre, ki jih je razlagal v povezavi s pomenom šale kot celote, pri čemer je upošteval spoznanja splošne teorije verbalnega humorja (GTVH), in svoja spoznanja gradil na osnovi nasprotnih skriptov in psevdologičnih mehanizmov, ki povzročajo prekrivanje skriptov (na primeru besednih iger je to zvočna identičnost ali zvočna podobnost). Tretje predavanje na temo slikovnega humorja je izvedel skupaj z Andreo Samson. Ugotovila sta, da slikovne šale niso samo narisane šale, ampak se od govorjenih in zapisanih šal razlikujejo v estetskih, formalnih in kognitivnih vidikih. Predstavila sta različne načine pojavljanja vizualnih besednih iger in rezultate raziskav na temo smešnosti slikovnega humorja, estetske vrednosti slikovnega humorja, oblikovnih značilnosti slikovnega humorja in kognitivnih vidikov slikovnega humorja, ki so potrdili dejstvo, da je pri tovrstni obliki humorja slika bolj pomembna kot besedilo in da je v slikah skritih veliko več skriptov kot v besedilu. Graeme Ritchie je v svojem zadnjem predavanju predstavil prvo verzijo računalniškega programa JAPE, ki ustvarja besedne igre in je narejen z namenom, da bi lahko otroci s kompleksnimi komunikacijskimi potrebami, ki se v življenju redko srečajo s humorjem, preko računalniškega ustvarjanja šal na osnovi besednih iger izboljšali svoje jezikovne in komunikacijske zmožnosti. Predstavil je postopek gradnje tovrstnega programa, rezultate vrednotenja programa in opozoril na nekatere pomanjkljivosti, ki se kažejo predvsem v počasnosti programa, zahtevnosti uporabe in kvaliteti šal, ki jih nameravajo v prihodnosti še izboljšati. Poletna šola je obsegala tudi tri delavnice, ki so se podrobneje posvečale etničnim in jezikoslovnim vidikom humorja ter vlogi humorja na delovnem mestu. Delavnico o etničnih vidikih humorja sta izvedla Christie Davies in Giselinde Kuipers, analiziranju humornih besedil z jezikoslovnega vidika se je v delavnici posvetil Christian Hempelmann, delavnico o uporabi in učinkih humorja na delovnem mestu pa je izvedla Eva Ullman (Nemški inštitut za preučevanje humorja). Christie Davies in Giselinde Kuipers sta v delavnici predstavila razloge za stereotipe o neumnih in pretirano varčnih narodih, o katerih v posameznih državah nastajajo šale, in na primerih prikazala, kateri narodi oz. prebivalci v posameznih državah veljajo za neumne in kateri za pretirano varčne. Christian Hempelmann se je v delavnici podrobneje posvetil predstavitvi splošne teorije verbalnega humorja (GTVH), v okviru katere humor preučujejo na ravni izbire jezikovnih sredstev, načina pripovedovanja šale, teme šale, situacijskega konteksta
160 Ocene in poročila šale, nasprotnih skriptov in prekrivanja skriptov, in na primerih prikazal tovrstno»celostno«analizo šale. Eva Ullman pa je delavnico posvetila trem vprašanjem, in sicer, kako deluje t. i. praktični humor, ki je povezan s posameznikovim delovnim okoljem, kako deluje humor v resnih situacijah in kakšna je vloga posameznikovega smisla za humor. Prikazala je, da lahko vse predstavljene oblike humorja izboljšajo posameznikovo počutje in zdravstveno stanje. V okviru poletne šole je potekal tudi simpozij, ki je bil namenjen udeležencem poletne šole. Ti so lahko na lastno željo predstavili svoje raziskovalno delo na področju humorja. V kratki diskusiji po vsaki predstavitvi so predavatelji in ostalo občinstvo komentirali predstavljene probleme in vsakemu govorniku dali kakšen nasvet v zvezi z nadaljnjim raziskovanjem. Poletna šola je udeležencem predstavljala možnost sistematičnega seznanjanja z interdisciplinarnostjo preučevanja humorja in možnost pridobivanja novih znanj, povezanih s sodobnimi raziskovalnimi smernicami na tem področju, predavateljem pa je predstavljala svojevrsten odprt forum za debato oz. pridobivanje povratnih informacij s strani strokovnjakov z drugih področij, ki se tudi ukvarjajo s preučevanjem humorja, ter omogočala prikaz posameznih specifičnih problemov kot predmeta prihodnjih raziskav. Naslednjo poletno šolo humorja bo gostilo romunsko mesto Galati. Urška Jarnovič Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta urska.jarnovic@ff.uni-lj.si