Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede DIPLOMSKO DELO Preverjanje sposobnosti za opravljanje policijskega dela junij, 2009 Damijan KRAVANJA Mentor: Dr. Peter UMEK, redni profesor
2
KAZALO 1 UVOD...11 2 PSIHOLOGIJA V POLICIJSKIH ORGANIZACIJAH...13 2.1 POLICIJSKA PSIHOLOGIJA...14 2.2 PODROČJA DELOVANJA POLICIJSKIH PSIHOLOGOV...16 2.2.1 Selekcija in usmerjanje kariere...16 2.2.2 Psihološko testiranje...17 2.2.3 Ocenjevalni centri...19 2.2.4 Psihološka evalvacija...19 2.2.4 Usposabljanje in izobraževanje...20 2.2.5 Psihološko svetovanje in pomoč zaposlenim (psihohigienska dejavnost)...21 3 UGOTAVLJANJE, PREVERJANJE IN OCENJEVANJE SPOSOBNOSTI ZA OPRAVLJANJE POLICIJSKEGA DELA...23 3.1 PREVERJANJE SPOSOBNOSTI ZA OPRAVLJANJE POLICIJSKEGA DELA V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE...24 3.1.1 Ocena sposobnosti...24 3.1.2 Pravni in etični spori...25 3.1.3 Smernice za oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela...27 3.1.4 Obseg postopka ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela.29 3.1.5 Poročilo...33 3.1.6 Praktična primera iz ZDA...35 4 STRES...38 4.1 KAJ SE OB STRESNEM DOGODKU DOGAJA V NAŠEM TELESU?...39 4.2 KRONIČNI STRES...39 4.3 KAKO KROTITI STRES...40 4.4 NAJVEČ LAHKO STORIMO SAMI...41 4.5 LESTVICA STRESNOSTI POSAMEZNIH DOGODKOV...43 3
4.6 STRES V POLICIJI...45 4.7 PROTISTRESNI PROGRAMI...47 4.8 PSIHOLOŠKI PREGLEDI...48 5 ZAKLJUČEK...50 6 LITERATURA...54 4
POVZETEK Policijsko delo je zahteven strokoven proces, ki že dolgo ni več le v domeni policistov kot glavnih akterjev svojega dela. V delovni proces policistov se vključujejo strokovnjaki z različnih znanstvenih področij, zaposleni v zunanjih ustanovah ali pa znotraj policije. Tako je danes nepogrešljiva vloga psihologov na različnih področjih policijskega dela. Njihova strokovna znanja so zelo pomembna za uspešno in učinkovito opravljanje policijskih postopkov, še posebej pa pri preiskovanju težjih kaznivih dejanj, kjer je potrebno razjasniti določene okoliščine in dejstva. Razvite veščine in pridobljene izkušnje so potrebne pri reševanju kriznih situacij, kjer ponavadi psihologi odigrajo ključno vlogo znotraj procesa. Delo policista v današnjem času še zdaleč ni lahko, saj mora biti zanj celovito, vsestransko usposobljen, njegova znanja morajo biti obsežna in uporabna. Pri svojem delu mora vsak dan hitro in pravilno ukrepati, pri čemer mora sprejemati odločitve, ki so včasih zanj tudi protislovne in morda celo v nasprotju z njegovo etiko in življenjskimi načeli. Nenehno je izpostavljen različnim stresnim situacijam, ki mu nezavedno pustijo velike posledice. Posledice postanejo moteče pri njegovem delu, v nekaterih primerih pa lahko ogrožajo policista, sodelavce ali celo osebe, s katerimi policist izvaja postopek. Namen moje diplomske naloge je predstaviti pomembno vlogo psihologa pri ocenjevanju policistove sposobnosti za opravljanje policijskega dela, pri čemer je vloga psihologa nepogrešljiva. Ta vloga neposredno ne prizadeva policijsko delo, je pa velika pomoč vodstvu policijskih enot. V tujini je strokovno sodelovanje vodstva policijskih enot in psihologov uvedeno že dolga leta, pri nas še vedno ni nekih jasnih smernic, ki bi omogočale vodstvom enot oziroma policijskim menedžerjem, da bi spoznali možnosti in se pogosteje odločali za zahtevke po takšni oceni. V diplomski nalogi sem najprej predstavil definicijo psihologije, policijsko psihologijo kot novo aplikativno vedo ter področja dela policijskih psihologov. V nadaljevanju sem 5
opisal, kako poteka ugotavljanje, preverjanje in ocenjevanje sposobnosti za opravljanje policijskega dela v ZDA. Na koncu pa sem predstavil osnove stresa. Oblikoval sem nekaj napotkov o spopadanju s stresom in opisal značilnosti stresa v policiji. Policista prav stres pripelje do stanja, ko vodstvo oceni, da bi bilo zanj potrebno zahtevati oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Ključne besede: psihologija, policijska psihologija, ocenjevanje sposobnosti za opravljanje policijskega dela, stres. 6
SUMMARY Police work is a demanding professional process which for quite some time now has not solely been the domain of the police as the main operator of their work. Experts from different scientific fields employed within the force or in other institutions are involved in the working process of police. One of such is the role of a psychologist that is nowadays indispensable in various areas of police work. Their professional knowledge is of great importance for effective and efficient execution of police procedures, particularly in investigating serious criminal offences where certain circumstances and facts need to be clarified. Developed skills and acquired experience are needed when solving critical situations and this is where psychologists usually play the key role within the process. Policeman s job is not at all easy in present time, for it requires integrated and comprehensive training and knowledge that is widespread and applicable. In his daily work policeman has to act fast and properly and make decisions that might sometimes seem contradictory to him, or are contrary to his ethics and life principles. Policemen are constantly exposed to various stressful situations that can have grave consequences without them even being aware of it. These consequences become a disturbing element in his work and in some cases pose danger to policeman, his co-workers or even people that are being involved in the procedures. The purpose of this thesis is to present the important role of a psychologist in assessing policeman s competences to perform police job whereby the role of a psychologist is indispensable. This role does not affect police job directly yet it is of great importance to the leadership of police units. While abroad such professional cooperation between the leadership of police units and psychologists has been in practise for years, we still do not have clear directions that would enable the leaderships of units or police managers to be aware of the possibilities and decide to seek such assessment more often. 7
The first part of my thesis comprises the definition of psychology, police psychology as a new applied science as well as the work areas of a police psychologist. Further on I describe the procedure of establishing, checking and assessing competences for performing police work in the United States of America. In the final part I introduce the principles of stress. I designed a few guidelines on dealing with stress and I also describe the characteristics of stress in the police. For it is this stress that brings a policeman to the state where the leadership considers the need for a competency-based performance assessment. Key words: psychology, police psychology, competency-based performance assessment in police work, stress 8
IZJAVA O AVTORSTVU Študent FVV Damijan KRAVANJA izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom»preverjanje sposobnosti za opravljanje policijskega dela«v celoti moje avtorsko delo. Podpis: 9
10
1 UVOD Svet se iz dneva v dan spreminja. Spremembe in novitete prinašajo s seboj dobre in slabe strani družbenega življenja. Več kot je novitet in sprememb, več je družbenih in socialnih težav, katere morajo policisti spremljati in ustrezno ukrepati. Kakovost policistovega dela in družinskega življenja, ki ga spremlja po njegovi naporni službi, pa je nemalokrat odvisna prav od policistove sposobnosti prilagajanja različnim situacijam. Policist mora biti sposoben prepoznati različne stresne situacije in dogodke, ki ga vsak dan spremljajo in ogrožajo na njegovi službeni ter tudi na zasebni poti. Veliko raziskav je bilo narejenih o delu psihologov v policijskih organizacijah. Dandanes se za to področje dela uporablja izraz»policijska psihologija«, psihologi ali psihiatri, ki se ukvarjajo s to vejo dejavnosti, pa se imenujejo policijski psihologi. Področji, na katerem bi policijsko vodstvo s pomočjo policijskih psihologov in psihiatrov lahko naredilo velik korak naprej, sta prav gotovo področje usmerjanja in spremljanja policistove kariere ter področje ocenjevanja in preverjanja sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Obe področji sta v tujini (predvsem v ZDA) že dodobra razviti in prav gotovo bi se lahko na podlagi njihovih izkušenj, ne glede na zelo različna kulturna okolja, marsikaj naučili tudi pri nas. Preverjanje sposobnosti za opravljanje dela (ang. Fitness-for-duty evaluation) je področje, katerega sem preučeval kot temo diplomske naloge, saj je delo policijskega psihologa na tem področju v policiji premalo uporabljano. To je prav gotovo posledica neznanja in nepoznavanja področja. Neposredni policijski vodje premalo poznajo ta pristop, hkrati pa so tudi neurejena interna navodila za takšno obliko dela. Trditev ni mišljena kot kakršnakoli kritika, temveč le kot spodbuda za morebitno nadaljnje delo na tem področju. Preučil sem nekaj literature v angleškem jeziku in ugotovil, kako poteka preverjanje sposobnosti za opravljanje dela v Združenih državah Amerike. 11
V diplomski nalogi sem se predstavil tudi nekaj osnovnih spoznanj in dejstev o stresu, saj največkrat prav stres pripelje do situacij in primerov, ko je potrebna uvedba izredne ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Ta in podobna spoznanja bi bilo treba predstaviti pristojni strokovni javnosti. Pri njej bi si morali pridobiti najprej zaupanje in zatem tudi potreben interes ter željo po izobraževanju in nato širjenju spoznanj med podrejene in nadrejene sodelavce v policijskih organizacijah. 12
2 PSIHOLOGIJA V POLICIJSKIH ORGANIZACIJAH Psihologija je znanost, ki preučuje duševne procese, osebnost in vedenje. Kot druge znanosti se tudi psihologija nenehno razvija, spoznavna osnova je vedno širša, psihologija postaja vedno bolj specializirana. Od splošnejših spoznanj teži k posebnim, kar je vzrok in hkrati posledica velike razvejanosti. Tako sedaj v psihologiji prevladujejo ozko usmerjena raziskovanja, opazen pa je tudi večji prodor psiholoških spoznanj v različna področja človekovega življenja in psihologija je v pomembnem deležu zastopana tudi v uresničevanju prava, policijskem delu in še posebej v preiskovanju kaznivih dejanj (Umek, 2002; str. 38). V razvitih državah, kot so Združene države Amerike, Kanada in Velika Britanija, sta uvajanje spoznanj s področja psihologije in sodelovanje psihologov pri opravljanju policijskega dela samoumevna. Policije teh, pa tudi mnogih drugih držav, so spoznale, da spoznanja s področja psihologije in vključevanje psihologov v policijske vrste olajša in izboljša opravljanje policijskih nalog ter vodenje in upravljanje v policijskih organizacijah. Uvajanje spoznanj psihologije v delo policijskih organizacij je imelo za posledico nastanek nove aplikativne vede policijske psihologije (Pagon, Umek, Maver; 1994). V domači strokovni javnosti občasno naletimo na različna pojmovanja uporabe in vloge psihologije v policijski organizaciji ter v kriminalistični teoriji in praksi. Smo v času, ko psihologija šele počasi prodira na področja policijskega dela. Zaradi tega je po Seličevi (Selič, 2001; str. 43) neproduktivno razpravljati, kaj je "policijska psihologija", in si izmišljati še nove delitve psihologije po službah oziroma po dejavnostih (kriminalistična psihologija ipd.), ob tem pa izražati precejšnje nepoznavanje metod (profiliranje, forenzična psihofiziologija). Najbrž je dandanes dejansko neproduktivno razmišljati o tem, saj ostaja s tega specialnega in ozko usmerjenega področja precej nedorečenega. Razpravljanje o tem je nujno potrebno za vsakršen napredek na nekem področju, še posebej pa na tako občutljivem področju policijske psihologije. 13
2.1 POLICIJSKA PSIHOLOGIJA Policije razvitih držav so spoznale, da psihološka spoznanja in vključitev psihologov v policijske vrste olajša in izboljša opravljanje policijskih nalog ter vodenje in upravljanje policijskih organizacij. Uvajanje spoznanj psihologije v delo policijskih organizacij je imelo za posledico nastanek nove aplikativne vede policijske psihologije (Pagon in sodelavci, 1994). Policijska psihologija je ena najmlajših vej uporabne psihologije. Je samostojna aplikativna znanstvena panoga in istočasno podporna veja policijskih znanosti, ki vnaša psihološka spoznanja v policijsko dejavnost in delo (Umek, 1999). Sodelovanje psihologov s policijskimi organizacijami se je začelo nekje okrog leta 1950. Začetki sodelovanja psihologov s policijskimi organizacijami so bili takrat pri naboru policistov in pri posredovanju v družinskih težavah. Leta 1966 je policija v Münchnu, v takratni zahodni Nemčiji zaposlila psihologa, katerega glavna naloga je bila takrat predvsem usposabljanje policistov za obvladovanje različnih situacij (Pagon, Umek, Maver; 1995). Leta 1968 je bil v Policijskem oddelku v Los Angelesu (Los Angeles Police Department) zaposlen prvi psiholog, dr. Martin Reiser (Blau, 1994). Prav gotovo sta to eden izmed vidnejših mejnikov delovanja psihologov v policijskih organizacijah, saj je bil od takrat pa do danes na tem področju v svetu precejšen napredek. K razvoju policijske psihologije v ZDA (in posledično tudi v svetu) je precej pripomogel znanstveni vedenjski (behavioristični) oddelek akademije FBI (ang. Behavioral Science Unit of the Federal Buread of Investigation) iz Quantica v Virginiji. V zadnjih letih se je ta oddelek posvečal predvsem vrstam psiholoških naporov (stresov), ki obremenjujejo oz. so jim policisti izpostavljeni (Blau, 1994). 14
Policijski psiholog bi moral obvladati širok spekter psiholoških in drugih znanj, saj policijska psihologija neposredno uporablja spoznanja vrste različnih zvrsti psihologije in tudi drugih ved. Policijski psiholog je lahko skoraj vsak profil psihologa, ki se je pripravljen še dodatno izobraževati in usposabljati. Danes je očitno, da policijske organizacije pri svojem delu psihologa močno potrebujejo pri številnih opravilih in področjih dela. Če želimo, da bo policijski psiholog pri svojem delu uspešen, mora biti neposredno podrejen predstojniku enote. Ukvarjal se bo namreč s problemom vseh zaposlenih in nastopal tudi kot agent sprememb v policijski organizaciji. Policijski psiholog mora imeti znotraj policijske enote status strokovnjaka in ne starešine, ker on svetuje in ne odloča. Če bi bil policijski psiholog v fazi odločanja, to ne bi bilo v skladu z njegovo vlogo. Pojavlja se tudi vprašanje, ali naj bo policijski psiholog pooblaščen in oborožen. Če se ukvarja izključno s selekcijo in usmerjanjem kariere policistov, potem to ni potrebno. Psihologi, ki se ukvarjajo s svetovanjem pri operativnem delu (situacija s talci, uporaba strelnega orožja, ogled kraja umora, obvladovanje nemirne množice, ipd.), pa bi morali biti pooblaščeni in bi morali nositi orožje. Treba se je tudi zavedati, da šole še ne izobrazijo policijskih psihologov. Psihologom je treba v policijski organizaciji omogočiti ustrezno izobraževanje, usposabljanje in pridobivanje izkušenj. Kompetenčnost bodo dosegli le z uspešnim vključevanjem v reševanje konkretnih primerov policijskega dela, ko bodo policisti spoznali potrebo po njihovem znanju in izkušnjah. Zaradi narave svojega dela se psiholog srečuje z nekaterimi dilemami. Posebej pereče je vprašanje zaupnosti oz. poklicne molčečnosti. Policisti mu zaupajo težave in nepravilnosti pri svojem delu, kršitve, ki so jih storili, ideje, ki jih preganjajo ipd. Vprašanje je, kdaj naj (in kdaj lahko) psiholog prelomi poklicno molčečnost in o tem poroča svojemu nadrejenemu. 15
V ZDA se je uveljavilo pravilo, da lahko policijski psiholog svojo poklicno molčečnost prelomi, če obstaja nevarnost umora ali samomora, če gre za zlorabo otrok ali druga kazniva dejanja, ki predstavljajo veliko nevarnost za policista ali za druge. V primeru pooblaščenih delavcev pa tudi takrat, kadar obstaja sum, da jim ni več mogoče zaupati orožja, ker predstavljajo nevarnost zase ali za druge. Standardi poklicne molčečnosti morajo biti v policijski organizaciji jasni, sicer policijskemu psihologu nihče ne zaupa (Pagon in sodelavci,1994). Menim pa, da to zelo oteži, če ne celo popolnoma onemogoči delovanje psihologa znotraj policijske organizacije. 2.2 PODROČJA DELOVANJA POLICIJSKIH PSIHOLOGOV 2.2.1 Selekcija in usmerjanje kariere Ti področji sodita med najstarejša področja delovanja policijske psihologije in imata najdaljšo tradicijo. V zadnjem času pa se, tako kot vsa znanstvena področja, področji selekcije in usmerjanja kariere močno spreminjata. Selekcija za policijsko delo se je dolga leta opirala na negativno selekcijsko metodo (izločitveni ali negativni izbirni postopki). Pri negativni selekcijski metodi gre za odkrivanje in izločanje neprimernih kandidatov za policista, tako da se je selekcija osredotočala na odkrivanje prisotnosti psihopatologije, namesto na prisotnost kazalcev uspešnosti policijskega dela. Tak pristop k selekciji za policijsko delo je neučinkovit, saj odsotnost psihopatologije pri posameznem kandidatu še ne jamči, da bo ta dober in uspešen policist. Za izbiro kandidatov z zaželenimi lastnostmi (pozitivna selekcijska metoda, ki je mnogo učinkovitejša in vedno pogosteje uporabljana, od prej opisane negativne metode) je potrebno najprej določiti standarde oz. lastnosti, znanja, veščine itd., ki so potrebne za korektno opravljanje policijskega dela, šele nato je mogoče pri kandidatih iskati standardizirane lastnosti. 16
Z ustrezno selekcijo že na začetku preprečimo vrsto poznejših problemov in negativnih pojavov, poleg tega pa boljša selekcija pri kadrovanju in napredovanju pomeni manj težav pri socializaciji v smislu socialne kontrole disciplinskih postopkov in nadzora, kar zagotovo zmanjšuje stroške in hkrati ohranja ugled policije na ustrezni ravni. Pri selekciji je potrebno poudariti, da policijski psiholog ne odloča o sprejemu posameznih kandidatov za policista, njihovih razporeditvah, napredovanjih itd. Psiholog na podlagi uporabe predpisanih in uveljavljenih postopkov izdela strokovno mnenje ali priporočilo, ki ga preda oz. pošlje vodstvu posamezne organizacije, odločitev o sprejemu posameznega kandidata pa je na koncu stvar policijskega menedžmenta, ki sprejme ustrezno odločitev. Ker sta od kariere posameznega policista nemalokrat odvisna tudi uspešnost in razvoj organizacije, je področje razvoja in usmerjanja kariere postalo ena od glavnih tem organizacijske psihologije (Pagon in sodelavci, 1994). Na to področje dela lahko gledamo s stališča organizacije (v našem primeru policijske) ali pa posameznika kot uporabnika nasvetov, usmeritev in priporočil pristojnih služb organizacije za zagotavljanje uspešnega usmerjanja posameznikove kariere. Le tako (z usmerjanjem posameznika v pravilno smer in k določenim ciljem) si organizacija lahko zagotovi določeno bazo delavcev oz. zaposlenih, ki imajo vizijo razvoja lastne kariere v skladu z razvojem in smernicami razvoja organizacije, v kateri ta posameznik deluje in si načrtuje kariero. 2.2.2 Psihološko testiranje V svetu se za potrebe policijske selekcije najpogosteje uporabljajo naslednji testi: MMPI (Minesota Multiphasic Personality Inventory) ali prevedeno Minesotski večdimenzijski osebnostni inventar je empirično potrjen vprašalnik, ki meri prisotnost psihopatologije, rezultati testa pa se uporabljajo za izločanje neprimernih kandidatov (ang. Screening out). Obstaja tudi revizija testa 17
CPI IPI MMPI, imenovana MMPI-2. Vprašalnik MMPI vsebuje več kontrolnih lestvic (lestvica laži, lestvica pretiranega opisovanja simptomov, lestvica tendence neodkritosti itd.). Vprašalnik MMPI-2 pa poleg omenjenih kontrolnih lestvic sestavlja tudi deset osnovnih lestvic, ki merijo glavne osebnostne vzorce in psihične motnje. Za razliko od vprašalnika MMPI so v njegovi nadgradnji, testu MMPI-2, imena lestvic, kot so depresija, histerija, hipohondrija zamenjani s številčnimi oznakami (Benedik, 2002). (California Psychological Inventory) ali prevedeno Kalifornijski psihološki inventar, ki meri značilnosti normalnih posameznikov ter je usmerjen v veščine socialne interakcije in stile reagiranja, zato je uporaben pri odkrivanju zaželenih in nezaželenih potez v vedenju. CPI test je sestavljen iz 434 vprašanj tipa "drži/ne drži" (true/false), od katerih jih je polovica vzetih iz originalnega testa MMPI. Starejši tip vprašalnika je bil sestavljen iz 462 vprašanj enakega tipa. CPI test se uporablja za izbiro primernih kandidatov (ang. Selecting in). (Inwald Personality Inventory) ali prevedeno Inwaldov osebnostni inventar, ki je bil razvit posebej za potrebe policije oz. služb javne varnosti kot selekcijski test. IPI test je dokaj dober pokazatelj pojavov, kot so odsotnost z dela, zamujanje, disciplinske kršitve ipd. Test je sestavljen iz 310 vprašanj tipa "drži/ne drži" (true/false) in je namenjen določitvi oziroma opredelitvi določenih osebnostnih in vedenjskih značilnosti. Poleg opisanih testov uporabljajo policijski psihologi še vrsto specialnih testov, katere uporabijo, pa je odvisno od testirane osebe in od namena testiranja. Podobne teste kot v tujini uporabljajo psihologi tudi pri nas. Rezultati osebnostnih vprašalnikov so eden izmed kriterijev ocene primernosti kandidata. Potrebno pa bi bilo razmišljati o bolj kompleksnem in bolj veljavnem postopku (Pagon in sodelavci, 1994). 18
2.2.3 Ocenjevalni centri Veljajo za enega najbolj veljavnih pokazateljev bodočega opravljanja dela in uspešnosti pri delu. Metoda ocenjevalnega centra je postopek, ki se pri kadrovanju uporablja za ocenjevanje značilnosti ali sposobnosti, pomembnih za organizacijsko uspešnost. Njena značilnost je uporaba situacijskih preizkusov z namenom opazovati specifična vedenja udeležencev preizkusa. Izraz ocenjevalni center ne pomeni, da gre pri tem za nekakšen objekt, lokacijo ali pisarno, temveč gre pri tem za ime metode zbiranja podatkov o kandidatih. Uporablja se več različnih ocenjevalnih tehnik, ki lahko vključujejo teste, intervjuje, vprašalnike, sociometrijske instrumente in simulacije oz. situacijske preizkuse. Vsakega kandidata ocenjuje več ocenjevalcev, ki pa morajo biti primerno usposobljeni. Pri metodi ocenjevalnega centra je prednost pred ostalimi metodami ta, da druge metode in tehnike ocenjujejo značilnosti posamezno, tu pa se lahko oceni, kako se bo osebnost odrazila pri konkretnem delu (Pagon, 1993). 2.2.4 Psihološka evalvacija Poleg psihološkega testiranja in ocenjevanja primernosti kandidatov s pomočjo ocenjevalnih centrov je s stališča selekcije kadrov in usmerjanja kariere zelo pomembna tudi psihološka evalvacija. Tu gre za ugotavljanje prisotnosti značilnosti, ki jih z merjenjem in uporabo ostalih ocenjevalnih tehnik ni mogoče ugotavljati. Kot primer tehnik so v svojem članku Pagon, Maver in Umek (1994) navedli: 19
Stopnje v razvoju policista (1. Idealistična stopnja znanje o poklicu temelji na idealih s TV nanizank; 2. Adolescentna stopnja policist si oblikuje lastne standarde in "igra" vlogo policista 24 ur dnevno; 3. Stopnja ustaljenosti ko policist sprejme dolžnosti in omejitve poklica; 4. Stopnja odpovedi/upokojitve ko mora policist zapustiti svoje delo proti svoji volji ali pa se upokojiti.) Sidra v razvoju kariere (Sklop motivov, znanj, talentov in vrednot, ki usmerjajo, stabilizirajo, omejujejo in integrirajo posameznikovo kariero. To so: tehničnofunkcionalna kompetentnost, menedžerska kompetentnost, varnost, ustvarjalnost in avtonomija). Samoprezentiranje (Gre za posameznikov poskus, da bi ustvaril določen vtis o sebi, s katerim bi vplival na to, kako ga drugi doživljajo in obravnavajo. Uspelo samoprezentiranje lahko močno zamegli posameznikovo resnično podobo, neuspelo samoprezentiranje pa lahko privede do samozavajanja, različnih obrambnih mehanizmov in iskanja izgovorov ter pojava socialne bolezni, ki pa ima lahko za posledico živčne reakcije (Pagon, 1992). 2.2.4 Usposabljanje in izobraževanje Psihologi sodelujejo pri usposabljanju in izobraževanju policistov in tudi vodstvenih delavcev, in sicer v programih izobraževanja kandidatov za policiste in tistih, ki so že dlje časa v policiji. Pravilno je, da poleg strokovnih področij udeleženci izobraževanj poslušajo tudi predavanja strokovnjakov iz psihologije (policijskih psihologov), za katero menim, da jo policisti premalo poznajo. Področje izobraževanja in usposabljanja je v različnih državah zelo različno urejeno. Kot primer lahko pogledamo Slovenijo, kjer je bilo vsakršno izobraževanje policistov s področja varnostnih ved srednješolsko, višješolsko in pozneje visokošolsko, še nedaleč nazaj izključno v rokah Policije. Pozneje se je srednješolsko izobraževanje ukinilo in izvajati se je začel program za poklicno prekvalifikacijo kandidatov za policiste, visokošolski študij pa se je začel izvajati pod okriljem Univerze. Ne glede na 20
organizacijo in sistem izobraževanja je nujno potrebno, da so v vsakršno izobraževanje vključeni strokovnjaki s področja policijske psihologije, ki lahko na policiste prenesejo ogromno prepotrebnega znanja in jim s tem omogočijo jasnejši pogled na kompleksnost in pomembnost tega področja. Zelo zanimiv se mi zdi podatek, ki sem ga zasledil v prvem delu članka z naslovom Vloga ter pomen psihologije in psihologov v policijskih organizacijah, avtorjev M. Pagona, D. Mavra in P. Umka (Pagon in sodelavci, 1994). Navajajo namreč, kako pomemben je proces izobraževanja za menedžerje, saj se t. i. "polovica življenjske dobe znanja" (čas, v katerem polovica pridobljenega znanja in veščin posameznika zastara) močno skrajšuje, in sicer s 7 do 14 let na 3 do 5 let. Ta podatek je prav gotovo zelo pomemben pri vzpodbujanju in načrtovanju različnih izobraževanj in usposabljanj za policiste in tudi za vodstvene delavce v policijski organizaciji. Zelo pomembno pa je tudi vzpodbujanje delavcev k samoizobraževanju, saj to prinaša kar nekaj pozitivnih stvari, predvsem pozitiven odnos do določene tematike. 2.2.5 Psihološko svetovanje in pomoč zaposlenim (psihohigienska dejavnost) Psihologi lahko policista, ki se zateče k njim po pomoč ali nasvet ali ko pri njem opazijo določene težave, dobro razumejo in mu tudi svetujejo. Pagon, Umek in Maver (1994, str. 208) v svojem članku navajajo, da se psihološko svetovanje v tujini pogosto šteje za najpomembnejše opravilo policijskih psihologov. V Sloveniji pa je žal drugače, oz. bolje rečeno, ni tako. Pomembno dejstvo pri tem pa je, da imajo tudi policisti svoja čustva, da so tudi oni samo ljudje in da imajo tudi oni različne vsakodnevne težave. Prav težavnost, celovitost in značilnosti policijskega dela pa le-tega naredijo še težjega in še bolj stresnega. Pod pojmom psihološko svetovanje največkrat razumemo psihološko strokovno pomoč posameznikom ali skupinam, ki imajo težave ali motnje pretežno psihične narave (Pagon in sodelavci, 1994). 21
Svetovanje je lahko posamezno ali pa skupinsko, pri čemer psiholog svetuje neposredno posamezniku ali pa v skupini (razne podporne skupine ali skupine samopomoči). Podporne skupine so tudi del programov pomoči zaposlenim (ang. Employee Assistance Programs) in v teh skupinah si med seboj svetujejo policisti, ki so imeli podobne težave (alkoholizem, stres, depresija, ločitev itd.). Pri delu takšnih skupin ponavadi sodeluje tudi psiholog. Pri sodelovanju sta prisotna dva modela: a.) intervencijski model, pri katerem psiholog ukrepa, ko so razne težave že prisotne in b.) preventivni model, pri katerem psiholog preprečuje, da bi določene težave sploh nastale. Bistvo psihološkega svetovanja je da posamezniki oz. skupine dosežejo optimalno raven psihosocialnega funkcioniranja, kjer gre za primerno intelektualno, emocionalno in interpersonalno obnašanje (Pagon in sodelavci, 1994). Psihohigiensko dejavnost pa je pomembno v policiji uvesti tako, da policistov ne bo stigmatizirala kot paciente ali ljudi s težavami (Višnikar in Meško, 2001 po Umek, 1991). S tem bi zagotovili, da si tudi policisti ne bi delali predsodkov pred svetovalnim delom. V tem kontekstu sta Seličeva in Umek (Selič in Umek, 1993) predlagala možen model delovanja psihohigienske službe, pri čemer je model usmerjen na policiste s hujšimi težavami pretežno psihičnega izvora. Ta model zahteva delo v skupini, kar pomeni, da bi skupino sestavljalo več strokovnjakov (specialist medicine dela, psihiater, psiholog psihoterapevt, socialni delavec, višja medicinska sestra). Šlo bi za organizacijo različnih oblik svetovanja in psihoterapije. Veliko dela bi bilo namenjenega tudi preventivni dejavnosti (spremembe v kadrovanju, protistresni programi, organizacija dela, oprema, usposabljanje in izobraževanje). Hkrati pa sta avtorja kot slabosti tega modela navedla naslednje: a.) Zajeti so samo policisti z resnejšimi težavami, zanemarjani pa so tisti, pri katerih se težave kopičijo in so opazne šele takrat, ko je za pravočasno pomoč prepozno. b.) Model zahteva pretežno samoiniciativno iskanje pomoči, česar policisti ponavadi iz različnih razlogov ne počno. 22
3 UGOTAVLJANJE, PREVERJANJE IN OCENJEVANJE SPOSOBNOSTI ZA OPRAVLJANJE POLICIJSKEGA DELA Ugotavljanje, preverjanje in ocenjevanje sposobnosti (ang.»fitness for duty evaluation«) za opravljanje policijskega dela je prav gotovo eno izmed občutljivejših področij dela policijskih psihologov. Izvaja se predvsem ob raznih stresnih situacijah in ob dogodkih, ki negativno vplivajo na zaposlenega, predvsem kot različne emocionalne stiske, ki povzročajo nezadovoljivo in nekorektno opravljanje policijskega dela. Nadrejeni zaradi tega napoti zaposlenega na preverjanje sposobnosti za opravljanje dela k pristojnemu psihologu. Glede na dejstvo, da je stresnih situacij v okviru policijskega dela vsak dan več, je upravičeno pričakovati, da bo vedno več tudi zahtevkov in odredb za izredno oceno sposobnosti za opravljanje dela. Proti temu govori samo dejstvo, da se dandanes vsi ljudje vedno bolj zavedamo škodljivih posledic stresa in se mu poskušamo ali izogniti ali pa ga čim bolj uspešno obvladovati. Vendar pa pride pri policijskem delu velikokrat do nenadnih in nepričakovanih stresnih situacij, na katere policist sam ne more vplivati (sodelovanje pri ogledih raznih stresnih kaznivih dejanj in prometnih nesreč, obravnavanje samomorov, izvedenih pred policistom ipd.). Znotraj stroke obstaja vrsta pravil in metod o preverjanju sposobnosti za opravljanje dela. Ker gre pri tem predvsem za stroko in zelo širok spekter znanj z različnih področij psihologije, o tem ne bom pisal. Osredotočil se bom na osnove dela na tem področju v Združenih državah Amerike. Poskusil bom najti razlike na tem področju ter morda posamezne pomanjkljivosti in prednosti. Zagotovo je za učinkovito oceno sposobnosti za opravljanje dela potrebno najprej opraviti določene analize in zdravstvene ocene kritičnih delovnih mest. Z rezultati analiz posameznih delovnih mest bi lahko določili tudi obseg in vsebino predhodnih in obdobnih zdravstvenih pregledov (Molan in Arnerič, 2000), čeprav s tem ne bi mogli vplivati na vzroke, ki pripeljejo do tega, da je nadrejeni poda zahtevek za izredno oceno sposobnosti za opravljanje dela za posameznega policista. 23
Kako poteka ocenjevanje sposobnosti za opravljanje dela v Združenih državah Amerike, sem ugotovil iz strokovne literature v angleškem jeziku z naslovom "Psychological services for law enforcement" (Blau, 1994). 3.1 PREVERJANJE SPOSOBNOSTI ZA OPRAVLJANJE POLICIJSKEGA DELA V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE 3.1.1 Ocena sposobnosti Policijsko delo je lahko včasih zelo naporno in zelo nevarno. Policisti morajo vsak dan sprejemati težke osebne odločitve, ki vplivajo nanje in na državljane, za katere so zaprisegli, da jih bodo varovali. Zahteve in sodobni standardi po budnosti, odločnosti ter sposobnosti pravilne presoje policista so zelo visoki. Sposobnost policista, da se pravilno odzove, je v veliki meri odvisna od posledic stresa, družinskih težav, poškodb, ki jih je policist dobil v času službe ali izven nje, finančnih težav, dela v izmenah, utrujenosti, obremenjenosti, depresij ter od mnogih drugih zunanjih vplivov. Te težave nastopijo pri večini policistov v času njihove kariere. Kadar na delo policista vplivajo zunanji ali notranji dejavniki, se postavlja vprašanje, ali je policist sploh še sposoben korektno opravljati svoje delo. Na splošno se meni, da je policist nezmožen opravljati delo policista, če lahko zaradi svojega fizičnega ali duševnega stanja ogroža sebe, sodelavce ali osebe v postopku, ogroža ugled policije ali korektno delovanje celotne enote. V preteklosti so se ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela mnogokrat nanašale le na telesne preglede, s katerimi so določili, ali je policist telesno dovolj pripravljen, da lahko še naprej opravlja naporno policijsko delo. V zadnjih letih pa se policijske enote vedno bolj opirajo tudi na psihološke ali psihiatrične ocene, s katerimi se lahko ugotovi, če osebni ali čustveni dejavniki negativno vplivajo na policistovo delo. 24
Trenutno se zahteva ocena policistove sposobnosti za opravljanje policijskega dela, kadar je vprašljivo njegovo duševno ali vedenjsko odzivanje na zahteve službe, predvsem zaradi policistovih incidentov ali zaradi situacij, ki napeljujejo k domnevi, da je njegovo stanje nestabilno. Trenutno poda zahtevek za takšno oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela oziroma zahtevek za preverjanje sposobnosti za opravljanje dela policista vodstvo policijske enote (v ZDA Agencije) (Blau, 1994 po Inwald, 1990). Veliko takšnih ocen delazmožnosti je bilo zahtevanih za policiste, ki so storili oziroma so bili vpleteni v zadevo, ki bi lahko spravila oddelek ali posamezne policiste v navzkrižje z zakonom. Pri tem je lahko šlo za neprimerno obnašanje oziroma vedenje, zaradi katerega se v javnosti postavljajo vprašanja o nasilju policistov ali pa za nepravilnosti v postopkih. Včasih pa lahko tudi pritožba občana na Oddelek za notranje zadeve sproži določena vprašanja o policistovem duševnem ravnovesju. Lahko pa se zgodi tudi to, da policist, ki je bil prisoten pri streljanju, utrpi posttravmatični stres. Veliko vodij enot se brani izrednih ocen sposobnosti za opravljanje policijskega dela, saj že definicija ocene namiguje, da je policistovo delo ogroženo zaradi resnega suma o policistovem pomanjkanju oz. izgubi delovnih sposobnosti. Temu lahko sledijo še administrativne težave ter pravni problemi. Tako se lahko zgodi, da se ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela ne zahteva, pa čeprav bi bila ta popolnoma upravičena, smiselna in utemeljena (Blau, 1994 po Saxe-Clifford, 1986). Delprino in Bahn sta leta 1988 poročala, da je približno 39 % enot, ki sta jih pregledala, že uporabilo psihološke preglede za suspendirane ali problematične policiste; 67 % enot je verjelo, da je tak psihološki pregled nujno potreben, 43 % pa jih je menilo, da bodo take preglede tudi uvedli. 3.1.2 Pravni in etični spori Psihologi običajno razumejo, da je njihov odnos s strankami podrejen etičnim načelom, ki zahtevajo popolno zaupnost. V večini zveznih držav (v ZDA) pa razširjeni zakonski predpisi omogočajo tem strankam, poleg zaupnosti, tudi prednostno obravnavo. Kadar ocenjujejo opravilno sposobnost policista, se morajo psihologi zelo dobro zavedati 25
pomembnosti zaupnosti ter tudi tega, da imajo "obravnavani" policisti tudi svoje posebne pravice. V večini primerov ocene policistove sposobnosti za opravljanje dela je ta že dlje časa zaposlen v določenem oddelku in tudi uspešno opravi preizkusno delovno dobo. Zato mu po vsej verjetnosti notranji predpisi oddelka, kolektivna pogodba ali zakon zagotavljajo dodatne pravice. Policistov oddelek ali sindikat lahko zahtevata izčrpna poročila o postopku. Poleg tega ima policist pravico, da prepove psihologu vpogled v določene obstoječe zdravstvene ali psihološke ocene. Prav tako ima obravnavani policist pravico, da prepove ali pa dovoli psihologu stik z njegovimi sodelavci ali z zunanjimi viri. Policist ima tudi pravico, da prebere psihologovo poročilo in vloži uradno pritožbo. V nekaterih primerih je lahko pri obravnavi prisoten tudi odvetnik. Z naraščajočim številom policistov, ki se vključujejo v kolektivne pogodbe, je zelo pomembno, da psihologi, ki opravljajo ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela, zelo natančno poznajo namen, omejitve ter zakonske posledice teh ocen. Upravljanje z zahtevkom o oceni sposobnosti za opravljanje policijskega dela nekega policista je težka in obsežna naloga. Glede na izvor in namen zahtevka je skorajda nemogoče ohraniti popolno zaupnost ocene. Psihologi, ki opravljajo ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela, morajo svojo vlogo v postopku obrazložiti oddelku, iz katerega prihaja policist, ter tudi ocenjevanemu policistu. Zaradi različnosti v vedenju, odnosih, tehnikah ter prednosti lahko pride do situacije, v kateri se psiholog ter policisti najdejo v sporu. V vsakem primeru morajo psihologi, ki delajo za vladne organizacije, obvestiti vse podajalce zahtevkov o svojih etičnih načelih. Prav tako morajo psihologi razložiti osebam, ki jih preiskujejo, svojo strokovno vlogo, verodostojnost ter etična načela. Natančneje, psihologi morajo določiti meje zaupnosti in pravic (Blau, 1994 po Deitz in Reese, 1986). Nekateri menijo, da lahko obvezno oceno najbolje opravi nekdo, ki ni posredno povezan z oddelkom, ki je podal predlog za oceno. Nedvomno se oddelek, ki je podal zahtevek za pregled v tem postopku, razume kot stranka v postopku (Blau, 1994 po Ostrov, 1987). Veljavnosti ocen sposobnosti za opravljanje policijskega dela, kot 26
podpore ukrepom proti policistom, se je že velikokrat oporekalo, tudi na sodiščih. V glavnem pa so te ocene dobro uspevale na državnih (Redmond proti City of Overland Park, 672 Supp. 473 (d.kan. 1987)) in tudi na prizivnih (City of Greenwood proti Dowler, 492 N.E.2d 1081 (Ind. ABP. 1 Dist. 1986)) sodiščih. Pred vsakim postopkom ocenjevanja sposobnosti za opravljanje policijskega dela, mora policist popolnoma razumeti namen ocene. Seznanjen mora biti s tem, kdo je zahteval oceno in komu bodo izidi ocene posredovani. Če je mogoče, naj bi se ocena sposobnosti za opravljanje policijskega dela opravila z določenim namenom, skratka odgovoriti moramo na specifična vprašanja. Ti dejavniki pa se spreminjajo pri vsaki oceni. Čeprav psiholog policistu razloži vse to, mora ta podpisati še privolitev, v kateri se strinja s pogoji preiskave. Pravni spori postanejo še bolj zapleteni, če se oddelek, ki vloži zahtevek za oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela, pozneje odloči, da mora biti policist zaradi ugotovitev ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela napoten na zdravljenje. V tem primeru lahko napotijo policista k istemu psihologu, ki je opravil tudi oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela. V takih primerih je stališče vodstva ponavadi tako, da se mora policist zopet postaviti na noge in psihologova naloga je, da to na nek način uredi in mu pri tem pomaga. Večina strokovnjakov na področju mentalnega zdravja pa meni, da so možnosti uspeha zelo nizke, če je tako zdravljenje zahtevano in ne prostovoljno. Zaradi etičnih in operativnih razlogov naj ne bi psiholog, ki je izvajal oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela, opravljal tudi zdravljenja. 3.1.3 Smernice za oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela Določitev smernic za to, da oddelek sproži postopek, je zelo pomemben korak pri tem, da se zagotovi etično pravilen ter učinkovit postopek ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Te smernice naj bi določile, kateri člani oddelka so upravičeni podati zahtevek za oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela, hkrati pa naj bi določile stopnjo zaupnosti oz. tajnosti. Vrste poročil, ustna ali pisna, naj bi bila standardizirana v 27
splošnih pravilih službe. Psiholog se mora zavedati, kako se bodo njegove ugotovitve uporabljale in kakšne odločitve se bodo lahko sprejemale na njihovi osnovi. Ko se določijo in objavijo smernice, se mora v pogovore vključiti še odvetnik, ki zastopa oddelek. Stone (Blau, 1994 po Stone, 1990) predlaga, da se postopek ocene sposobnosti za opravljanje dela policista izvede v treh korakih: a) policista je potrebno seznaniti z namenom ocene; b) policist mora opraviti različne preizkuse; c) potrebno je opraviti pogovor ter zapisati opazke. S pomočjo teh podatkov lahko psiholog izdela oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Inwald (Blau, 1994 po Inwald, 1990) je na osnovi raziskave med policisti in psihologi priporočil nekaj smernic za uspešno oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Inwald (Blau, 1994 po Inwald, 1990) je opravil eno izmed svojih študij, v kateri je sodelovalo le 25 ljudi. Od takrat njegovi izsledki predstavljajo kreativen pristop, ki bi ga lahko uporabili kot osnovo za oceno ter spremljanje smernic ali standardov pri izvajanju ocen sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Zahtevkov za oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela naj ne bi bili podali posredno nadrejeni ali pa srednji menedžment. To bi lahko vodilo do nerazumevanja znotraj oddelka ali pa celo do zlorabe postopka. Zahtevek naj bi vedno podal neposredni vodja službe. Predlog sicer lahko poda vodja oddelka ali celo posredni nadrejeni, toda zahteva za izvedbo ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela naj bi bila v rokah neposrednega vodstva. To naj bo tudi jasno določeno v pravilih službe. Če je povod napotitve na pregled neznan oziroma nejasen, psiholog naj ne bi takoj začel postopka. Najprej naj bi razjasnil določene okoliščine in se seznanil z razlogom napotitve ter s tem, komu bo poročal o ugotovljenih rezultatih. Ob tem je potrebno določiti tudi to, katera vprašanja se bodo postavila med izvajanjem ocene. 28
3.1.4 Obseg postopka ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela Tako kot pri postopku izbire so tudi pri oceni sposobnosti za opravljanje policijskega dela pomembni običaji psihološkega ocenjevanja. Čeprav je lahko ocena tako uradna ali neuradna, saj določeni oddelki postavljajo omejitve pri postopkih (včasih zahtevajo zgolj razgovor s psihologom), morajo psihologi v večini primerov izvesti in voditi množico psiholoških ocen. Kljub temu, da se te ocene opravljajo šele kratek čas, je postalo navada, da se v njih opravi obsežen razgovor ter se pripravi tudi končno poročilo. Če obstajajo možnost za kasnejše sodne postopke ali pa zahteve sindikatov bo uprava po vsej verjetnosti zahtevala tako uradno poročilo. Vprašanja, ki jih postavlja vodstvo ob zahtevku za pregled policista, so pogostokrat zelo nejasna, včasih lahko v zahtevku kratko in jedrnato zahtevajo le "psihološko oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela". Psihologi naj bi si prizadevali pridobiti čim več informacij od vodstva, in sicer o tem, kakšne težave naj bi pestile policista in iz katerih razlogov je zahtevana ocena sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Čeprav je vsak zahtevek drugačen, si psihologi prizadevajo, da opravijo standardne postopke. Le nekaj oddelkov ima točno določene zahteve pri oceni sposobnosti za opravljanje policijskega dela svojih policistov. Tako je lahko izbira vsebine te ocene zelo težka, saj ne sme vključevati niti premalo niti preveč vprašanj. Za oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela je ponavadi primernih več osnovnih psiholoških tehnik. Kombinacije naslednjih tehnik bodo lahko dale odgovore na postavljena vprašanja: klinični razgovor (preiskava), zbiranje vzporednih informacij, ocene umske zmogljivosti, ocena kognitivnih spretnosti ali nevro-psihološki primanjkljaj, osebnostna ocena. 29
Ti podatki naj bi nam dali koristne informacije o tem, ali je policist sposoben za delo ali ne. Včasih je priporočljivo, da se opravijo še dodatne preiskave. To so na primer preizkusi pismenosti, še posebej, če je bil podan zahtevek za oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela zaradi zamud pri pripravah poročil ali pa zaradi njihove nečitljivosti. A) Klinični razgovor (preiskava) Ta razgovor je ponavadi prvi v postopku ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Ko policist prispe na razgovor, se mora psiholog najprej predstaviti in mu razložiti namen ocene. Poleg tega mu mora tudi razložiti vprašanja, ki jih bo postavljal med ocenjevanjem ter komu bo poslano končno poročilo. Policist mora nujno razumeti, da so zaupnost in njegove pravice v tem postopku zelo omejene. Poleg ustne razlage vsega tega, naj bi psiholog prosil policista tudi, da podpiše izjavo, ki vsebuje vse te omejitve in s podpisom katere potrjuje, da je bil z njimi seznanjen in se strinja z vsebino postopka. Psiholog se lahko odloči za uraden pogovor ali pa se odloči za bolj neformalen postopek. V vsakem primeru mora celoten postopek skrbno dokumentirati. Psiholog lahko vpraša policista o njegovi družini ter o njegovih predhodnih zdravstvenih ali mentalnih težavah. Policista naj bi vprašal tudi o njegovem mnenju o vprašanjih, postavljenih v zahtevku za oceno njegove sposobnosti. Med razgovorom lahko psiholog opravi pregled mentalnega stanja policista, ob tem pa naj bi zapisal tudi vsa svoja opažanja v zvezi z odzivanjem policista na to razmeroma stresno situacijo. B) Zbiranje vzporednih informacij Da bi bil psiholog lahko zadovoljen s svojimi zaključki v oceni sposobnosti za opravljanje policijskega dela za določenega policista, mora pridobiti vse potrebne informacije iz različnih virov, če je seveda to le mogoče. Ocena sposobnosti za opravljanje policijskega dela je veliko bolj zanesljiva in nesporna, če vključuje tudi vzporedne informacije ter opažanja med razgovorom. 30
Vzporedne informacije so lahko na voljo tudi v policistovi osebni kartoteki. V nekaterih primerih lahko psiholog zaprosi policista tudi za dovoljenje, da opravi razgovor s člani njegove družine. Enako velja tudi za policistove nadrejene ter sodelavce. V primerih, v katerih se obravnava zloraba alkohola ali drog, lahko psiholog prosi policista tudi za dovoljenje, da opravi pogovor z njegovim mentorjem v skupini AA (anonimni alkoholiki) ali v drugi svetovalni skupini, katere se policist udeležuje. Čeprav so lahko ti postopki včasih naporni, je zelo pomembno, da ima psiholog med postopkom možnost stopiti v stik z raznimi ljudmi iz policistovega okolja. Pri zlorabi alkohola ali drog je lahko zelo koristen tudi pogovor z osebnim zdravnikom ali pa vpogled v policistovo zdravstveno kartoteko oz. karton. Takšno pridobivanje vzporednih informacij je nekako nenavadno med psihološkim ocenjevanjem, toda med postopkom ocene sposobnosti za opravljanje policijskega dela je lahko odločilno (Blau, 1994 po Ostrov, 1986). C) Ocena umske zmogljivosti Veliko psihologov, zaposlenih v organih pregona, v svojih ocenah sposobnosti za opravljanje policijskega dela uporablja enotno merilo za oceno umskih zmogljivosti. Ta merila lahko vključujejo enostavne preizkuse, kot je Wonderlicov osebnostni preizkus ali pa je lahko tako obsežen, kot je celotna Wechslerjeva lestvica inteligentnosti za odrasle (ang. Wechsler Adult Iintelligence Scale-Revised). To je stvar izbire ter presoje vsakega posameznega ocenjevalca in za to ne obstajajo določeni standardi. Ocena naj se ne bi opravljala samo zato, da se opravi. Vedno mora obstajati možnost odločanja pri izbiri sredstev za opravljanje te ocene. Če se v oceno vključi poleg ostalega tudi intelektualno merilo, lahko pričakujemo, da lahko ta razjasni policistovo sposobnost za opravljanje dela. 31
D) Kognitivne spretnosti To področje je povezano s hitrim razvojem nevro-psiholoških načinov pregledov. Pomembno je v primerih, ko je policist utrpel telesne poškodbe, kar vključuje tudi poškodbe glave, ali v primerih, v katerih policistovo obnašanje kaže na to, da bi bila lahko prisotna disfunkcija spomina, kognitivna zmedenost ali slabšanje njegovih sposobnosti načrtovanja ter organiziranja. Na voljo je veliko nevro-psiholoških načinov pregleda, med katerimi lahko psiholog izbira. Sedaj obstajajo skrajšani postopki Halsted-Reitanovega načina (Blau, 1994 po Reitan, 1984), kakor tudi Luria-Nebraska načina (Blau, 1994 po Golden, 1987). E) Osebnostna ocena V primerih, v katerih so vprašljiva policistova razsodnost ter njegovo vedenje, se ocene osebnosti v večini primerov opravljajo z oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Kakor pri vseh testih, ki se opravljajo pri postopku izbire MMPI, ostaja zadeva osebne presoje oz. izbire. Uporaba drugih, t. i. osebnostnih preizkusov s papirjem in svinčnikom, naglo narašča. Čeprav je zelo malo podatkov o koristnosti kateregakoli psihološkega preizkusa med oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela, moramo MMPI priznati določeno mero verodostojnosti, saj veliko število študij govori o zanesljivosti te stare metode iz vojne (Blau, 1994 po Waslyw, Grossman, Heywood, Ostrov & Kavanaugh, 1988; Grossman, Heywood, Kavanaugh, Ostrov & Waslyw, 1990). Tako kot pri postopkih izbire novincev v policijske vrste se psihološko testiranje v ocenah sposobnosti za opravljanje policijskega dela osredotoča na patologijo. V večini primerov oddelek išče odgovor na naslednje vprašanje:»ali obstaja sum, da policist ne zmore opravljati vseh svojih dolžnosti, ki med drugim obsegajo tudi aretacijo in uporabo smrtne sile? Ali obstaja verjetnost, da policist ni sposoben sprejemati sto do tisočero drobnih odločitev, ki so pomembne za delo policista?«do danes ni bilo narejene tehtne študije o povezavi med patološkimi kazalci in navadnimi psihološkimi testi ter sposobnostjo policista, da lahko uspešno in sposobno opravlja svojo dolžnost 20 32
let in več. Dokler se te pomembne in drage študije ne bodo izvedle, bodo vodilni vplivi psihologov na izbor načinov ter postopkov, njihova lastna presoja, izkušnje ter posploševanje podatkov, pridobljenih med preiskavo. 3.1.5 Poročilo Čeprav ne obstaja neka splošna oblika oziroma obrazec za poročanje o oceni sposobnosti za opravljanje policijskega dela, naj bi se izogibali kompleksnih tehničnih izrazov ter nejasnih psiholoških opisov. Standardno poročilo lahko vključuje naslednjo vsebino: Datum, ko je bil sprejet zahtevek za oceno sposobnosti za opravljanje policijskega dela, datum, ko je bila opravljana ter podana ocena, in datum, ko je bilo pripravljeno poročilo o oceni sposobnosti za opravljanje policijskega dela. Uvod, ki v enem ali dveh stavkih pojasnjuje, kdo je podal zahtevo in zakaj je bila vložena. Opis uporabljenih postopkov. Poglavje označeno kot "Testni izidi". V primerih, v katerih se ugotovi, da je policist sposoben za dolžnost, zadostuje stavek, kot je npr. naslednji:»nobena ugotovitev med psihološko raziskavo ne kaže na to, da kandidat ni sposoben opravljati svoje dolžnosti v svojem običajnem delovnem okolju ter v svoji običajni vlogi v oddelku.«kadar se ugotovi, da je policist sposoben opravljati svoje delo, ni smotrno, da se poigravamo s psihološkimi dejavniki, ki se morda sploh ne nanašajo na postavljena vprašanja. Zaključni odstavek naj bi bil poimenovan "Povzetek ter priporočila". V tem poglavju lahko psiholog enostavno zapiše:»ni razloga, da se ne bi vrnil na dolžnost.«če obstajajo razlogi, ki nakazujejo na to, da policist ni sposoben za opravljanje dolžnosti, lahko podrobnosti v povzetku vključujejo take izjave:»intelektualna merila so pokazala na to, da je mišljenje policista nepopolno ter da ima težave s sprejemanjem odločitev.«, ali pa:»ocena osebnosti daje slutiti, da je policist depresiven, vznemirjen ter brezciljno oz. begavo misli.«kjer pridemo do takih zaključkov, je psihologova odgovornost, da poda še svoje 33