UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA MARINA VRBAVAC ŽENSKA V KIPARSTVU DIPLOMSKO DELO LJUBLJANA, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA LIKOVNA PEDAGOGIKA MARINA VRBAVAC Mentor: red. prof. mag. Roman Makše Somentorica: asist. dr. Uršula Podobnik ŽENSKA V KIPARSTVU DIPLOMSKO DELO LJUBLJANA, 2015
Zahvaljujem se mentorju za pomoč in podporo red. prof. mag. Romanu Makšetu, ki me je seznanil s širokim poljem kiparstva. Zahvaljujem se tudi somentorici asist. dr. Uršuli Podobnik za prijaznost in usmerjanje pri pedagoškem delu.
POVZETEK Diplomska naloga obravnava področje kiparstva kot področje umetniškega ustvarjanja. Osredotočena je predvsem na ženski aspekt kiparstva skozi čas in prostor, kako so to področje umetniškega ustvarjanja zaznamovale predstavnice nežnejšega spola in kakšno vlogo nosijo kot muze. Čeprav se v pregledih umetnostne zgodovine včasih zdi, kot da se ženske nikoli niso veliko ukvarjale s tem umetniškim področjem, v praksi ni tako. Predstavila bom nekaj vidnejših in vplivnih predstavnic, ki so s svojim zgledom ustvarile pot današnjim umetnicam na tem področju ustvarjanja. V pedagoškem delu sem načrtovala in izvedla učno uro, pri kateri so se učenci spoznali z motivom ženske v kiparstvu. Ključne besede: kiparstvo, umetnost, feminizem, navdih, razvoj I
ABSTRACT The Diploma work concerns itself with the area of sculpting as an area of artistic creation. Primarily it is concentrated on the female aspect of sculpting through time and space. How the representatives of the feminine have marked this area of artistic creation, and what is the role of the muses. Although it sometimes seems that women have never been much active in this area, as show the reviews of art history, in actuality it is not so. I will present a few more memorable and influential representatives, who have paved the way to today's female artists in this area of creativity. In pedagogic work I have planned and accomplished a teaching class, where the pupils learned about the motif of the feminine in sculpting. Key words: sculpting, art, feminism,inspiration, development II
KAZALO UVOD... 1 1 KIPARSTVO... 2 2 FEMINIZEM V UMETNOSTI... 3 2.1 Feminizem v Sloveniji... 5 2.2 Predstavnice v kiparstvu... 6 3 ŽENSKA KOT NAVDIH... 12 3.1 Zgodovina... 12 3.2 Henri Matisse in Edgar Degas... 13 3.3 Gian Lorenzo Bernini... 16 3.4 Constantin Brancusi... 17 4 SLOVENSKE KIPARKE... 17 4.1 Danica Pajnič... 18 4.2 Dragica Čadež... 18 4.3 Marjetica Potrč... 20 4.4 Mojca Smerdu... 21 4.5 Rene Rusjan... 22 5 AVTORSKO DELO... 23 6 PEDAGOŠKI DEL... 26 6.1 Učna priprava... 27 6.2 Analiza izdelkov učencev... 33 7 SKLEP... 36 8 VIRI IN LITERATURA... 37 III
IV
UVOD»Likovna umetnost je človeški govor posebne vrste, ki ne uporablja zvokov in besed, temveč vidne in tipne oblike, ki so povezane v sestave - kompozicije in celote. Zgodovinsko gledano je likovno izražanje človekov prvobitni jezik, ki je izšel in nastal iz njegovih posebnih potreb in možnosti.«(čadež, 2000, str. 10) V diplomski nalogi bom na kratko opredelila pojem kiparstva in kako se je le-to razvijalo skozi stoletja. Predstavila bom različne kiparske materiale, skozi katere se izražajo umetniki in njihov pomen. V diplomo bom vključila tudi avtorsko delo, ki je manifestacija raziskovanja na področju ženskega vpliva v kiparski umetnosti. Svoja raziskovanja bom aplicirala na pedagoško uro. Umetnice, ki se ukvarjajo s feministično umetnostjo, nimajo enotnega pristopa k ustvarjanju. Prisotnih je več različnih pozicij in prijemov umetnic, ki so vključene v produkcijo in teorijo umetnosti. To bi lahko pomenilo nevarnost, da se dela avtoric feministk avtomatično določijo za feministična. Feministična umetnost pa se sama jasno in namenoma predstavi kot taka, je angažirana umetnost, kar pomeni, da obstajajo le feministke in feministična dela, ne pa tudi feministične avtorice. Ženska kot umetnica ima vso pravico do svobodnega ustvarjanja (Grobler, 2014). Vpliv žensk na kiparstvo v umetnosti se mi zdi kar pomemben, saj so v umetniški prostor vnesle drugačen pristop tudi zaradi svojega biološkega ozadja. Ženska poleg vloge matere in hčere nosi posebno vlogo v družbi. Predstavlja nežnost in materinstvo. Pri uporabi materialov bi zato lahko predvidevali, da bodo ženske manj drzne in tehnološko šibkejše. Vendar sem skozi spoznavanje zgodb ženskih kipark opazila, da so prav tako sposobne v klesanju, modeliranju kot moški. Umetnice, ki jih predstavljam se ne bojijo izzivov in s svojo originalnostjo so zaznamovale kiparski svet. Tako lahko sklepamo, da je umetnost resnično brezspolna. Zanimiva je relacija ženskega pogleda na umetniško sfero, ki se v svojem dojemanju vseskozi spreminja, in lušči nepotrebno dualnost moškega in ženskega aspekta kot superiornega drug drugemu. Navsezadnje sta oba pola prisotna v človeški zgodovini in oba vplivala na razvoj umetnosti in navsezadnje tudi kiparstva samega. Kot 1
entuziastična raziskovalka se bom podala na pot feminističnega dojemanja umetnosti in skušala povezati oba pola v razvijajoči se zaključek. 1 KIPARSTVO Ljudje so v vseh obdobjih človeštva hrepeneli po izražanju svojega notranjega sveta v tridimenzionalni obliki. Skulptura je bila osrednji verski predmet v mnogih kulturah in v zadnjih stoletjih manifestacija vere ali politike. Te kulture, katerih kipi so preživeli, vključujejo kulture starega Sredozemlja, Indiji in na Kitajskem, Južni Ameriki in Afriki.»Ljudje vedno hrepenijo po lepoti, lepoto najdejo v naravi in njenih stvaritvah.«(čadež, 2000, str. 15) Tudi kiparsko izražanje je prvobitni, že v prazgodovini nastali način človekovega izražanja, ki je pomemben za sporazumevanje z drugimi ljudmi. Vpliva tudi na otroke, da zajamejo in izrazijo svoja čutna spoznanja vidnega in tipnega sveta in svoje čustvene izkušnje z njim. Med kiparskim oblikovanjem pa deluje človek po zakonitostih, ki jih lahko spozna s primernim likovnim izobraževanjem (Čadež, 2000). Umetniški predmet je bil včasih nosilec aristokratskih vrednot in se ni proizvajal množično kot danes. Predvsem je bila umetnina izdelana zaradi sebe same in ne zaradi denarja. Toda kasneje se njihov značaj spremeni, predvsem v 2. polovici 18. stoletja se od umetnosti nič več ne pričakuje da bo poveličevala življenje ljudi. Postane kultura, proizvod dela ter izraz individualnega dela (Matticks, 2013). Ženska je simbol lepote in hkrati spolne podreditve. Marx govori o goloti kot metafori za razodetje dotlej skrite in neprijetne resnice, kljub temu pa se je prostitucija od začetka 19. stoletja neprenehoma pojavljala kot nasprotje ljubezni z umetniško preobrazbo. Vlačuga je skorajda popoln simbol kapitalistične kulture. Uteleša dejstvo, da tudi najbolj temeljna človeška razmerja obvladuje denarna menjava, prostitutka pa predstavlja umetnost kot lepo stvar, ki je na prodaj estetskemu uporabniku. Po Rosseauju sta moški in ženski spol v okviru družbe zelo različna, moški spol je dejaven ženska pa je pasivna. Po njegovem prepričanju je ženska ustvarjena, da ugaja, zasluga moškega pa je v njegovi moči. Preobrazba razmerij med spoloma se ni zgodila brez odpora žensk v 17. stoletju. Sprva so ženske oštevale duhovnike in župnike ter igrale glavno vlogo v nemirih zaradi 2
pomanjkanja žita itd. (Matticks, 2013). Zahodna tradicija kiparstva se je začela v antični Grčiji. V srednjem veku so se uveljavili gotski kipi, ki so predstavljali agonije in strasti krščanske vere. Oživitev klasičnih modelov v renesansi pa prinese znane skulpture kot je Michelangelov David. Modernistična skulptura pa se odmakne od tradicionalnih postopkov in poudarkov na upodobitvi človeškega telesa, z izdelavo umetniških del s pomočjo najdenih predmetov - ready made. 2 FEMINIZEM V UMETNOSTI»Feministična umetnost raziskuje, kaj pomeni biti ženska in hkrati umetnica v patriarhalni kulturi. Je politično in družbeno angažirana, kritična do političnih, ekonomskih in ideoloških razmerij moči, kar izraža na družbeni in estetski ravni. Njen cilj je razkritje vzvodov, po katerih deluje ustaljena delitev spolnih vlog v družbi. Prizadeva si preobraziti represivne strukture in dominantni moški diskurz, ki ga družba vsiljuje kot normo. V sodobnem času se ukvarja z spolnimi vlogami žensk in tudi moških v družbi.«(grobler, 2015) Feministična gibanja v umetnosti predstavljajo umetniška dela celega sveta, kjer se reflektirajo življenja žensk in njihove izkušnje. Prav tako strmijo tudi k spremembi temeljev za pripravo in sprejem sodobne umetnosti. Gibanje se je začelo leta 1960 v obdobju gibanj za civilne pravice gejev in lezbijk ter splošnih protestov proti vojni. Takrat so ženske umetnice želele enakovredne pravice v umetniškem okolju kot moški in zahtevale uvedbo feministične umetnosti. Umetnost žensk v 19. stoletju se je gibala v tedanjih okvirjih različnih smeri kot so Pop, konceptualna umetnost, minimalizem, happening, body art, land art, fotografija in eksperimentalni film. V svoji video dokumentaciji newyorškega in kalifornijskega feminističnega gibanja leta 1970, Not for sale (1998), Laura Cottingham sugerira, da je edina stvar, v kateri so se feministične umetnice strinjale leta 1970, prepričanje da je seksizem popačil vse aspekte umetnosti (Reckitt, 2006). Njihove zahteve so jasne, saj želijo prepoznavnost znotraj umetniške prakse. Gibanje se je začelo leta 1960 in cvetelo v letu 1970 kot izrastek iz drugega vala feminizma. Feminizem postane najbolj vplivno mednarodno gibanje v povojnem obdobju (Reckitt, 2006). 3
Eden od zgodnjih dosežkov gibanja je bila ustanovitev Feminist Art Programa, ki se je začel z uspešno razstavo z imenom Womanhouse leta 1972, organizirane s strani Faith Wilding, Schapiro, Chicago in študenti umetniškega programa poleg slikarke Mire Schor (Reckitt, 2006). Feministično gibanje je pod vplivom geografske lege, saj feministična umetnica v Bejingu drugače izraža in dojema kot umetnica v Londonu. Eleano Antin je delovala na meji performansa, skulpture in fotografije v delu Antin s Carving: A Traditional Sculpture (1973). Antin samo sebe preizkusi tako, da gre na dieto za šestintrideset dni in se vsak dan fotografira gola, ter zapiše uro, kdaj je bila fotografija posneta. Delo sestavlja kompozicija 144 posnetih polaroidnih fotografij postavljenih po kronološkem zaporedju. Performance Antin predstavlja poigravanje s tradicionalnim postopkom grških kiparjev, ki so rekli, da najdejo svojo idealno obliko s sekanje stran na bloku marmorja in odvržejo vse nepotrebne snovi (Reckitt, 2006). V tem obdobju sta delovali tudi pomembni umetnici, Louise Bourgeois in Eva Hesse. Raziskovali sta nekaj tem iz feministične umetnosti, predvsem pa sta se osredotočali na življenje doma, osebna izkustva in žensko telo. Feministična umetnost je pomenila premik od modernizma, kjer je bila ženska umetnost postavljena v drugačne razrede kot moška dela. Njihova težnja za enakost zastopanja je bila uzakonjen v Art Workers Coalitions (AWC). AWC je bila ustanovljena za varovanje pravic umetnikov (Reckitt, 2006). Te novonastali okvirji feminističnega gibanja predstavljajo tudi odnos med javnim in zasebnim, budnim stanjem zavedanja in med spancem nezavednega. To je bilo hkrati osebno in socialno prebujenje žensk ter je hkrati spremenilo tudi zgodovino in teorijo sodobne umetnosti. Da bi imele feministke tudi svoj zapis v zgodovini, pa je bil potreben podroben študij ženskih umetnic v preteklosti. Zato so leta 1976 v Los Angelesu Linda Nochlin in Ann Harris odprle razstavo Women Artists: 1550-1950, kjer so predstavile mnoga neznana imena ženskim umetnic, med njimi Artemisia Gentileschi, Angelica Kauffman in Rosalba Carriera (Reckitt, 2006).»Esencialistke«so z iskanjem simboličnih form ter z zahtevami po ukinjanju razlik med obrtjo ter visoko umetnostjo zagovarjale prirojeno ženskost in univerzalnost jedra oz. bistva ženske narave. Vendar pa je bil najpomembnejši premik v feministični umetnosti v letih 1970 in 1980 v spoznanju, da se enkratno dejanje ali "original" umetnine ne more razlagati brez zatekanja k okvirjem, v katerih je bilo sprejeto in narejeno. Cindy Sherman v svojem delu raziskuje mejo med resničnostjo in reprezentacijo v fotografiji, kjer 4
sugerira da ne obstaja način, da si izven okvira reprezentance (Reckitt, 2006). Feminist Art Journal (od 1971) je bila prva feministična revija, prvi feministični umetnostni program, Feminist Art Program, pa sta leta 1971 sestavili Miriam Schapiro in Judy Chicago (Grobler, 2015). 2.1 Feminizem v Sloveniji Na Slovenskem se je konec 19. stoletja pričela opaznejša aktivnost ženskih združenj. Tako je v Trstu leta 1897 izšla prva slovenska ženska revija Slovenka. Ustanovni občni zbor Splošnega ženskega društva je bil v letu 1901 in glavni namen je bil prirejanje razstav. V letu 1914 je nameravalo Splošno žensko društvo prirediti veliko razstavo v Ljubljani z naslovom Jugoslovanska žena, vendar jo je preprečila prva svetovna vojna. Razstava Slovenska žena ob petindvajsetem jubileju Splošnega ženskega društva leta 1926 pa je bila pomembna prelomnica. Umetniški del je zbrala in uredila slikarka Roza Klein Sternen (1867 1956), za postavitev je bila zadolžena Helena Vurnik (1882 1962), razstave pa se je udeležila tudi Ivana Kobilca (1861 1926) (Grobler, 2015). Metelkova mesto da kasneje feminističnemu gibanju nov zagon in sicer ga poimenujejo kar Ženski center. V prvih šestih mesecih delovanja se tam organizirajo javne prireditve za ženske: literarni večeri, likovne razstave in teoretske razprave. Za popularizacijo feministične umetnosti pa skrbi Mesto žensk že od leta 1996. To društvo za promocijo žensk v kulturi, se zavzema za napredek žensk na področju kulturnega in znanstvenega ustvarjanja. Ta mednarodni festival žensk je, poleg mednarodne Rdeče zore, edini kulturni prostora na Slovenskem, posebej namenjena ženskemu kulturno-umetniškemu delovanju. Marina Gržinić, raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, se je skupaj z Aino Šmidt že od leta 1982 ukvarjala z video umetnostjo, ki temelji bolj na politični in socialni, in ne toliko feministični problematiki, vendar se dotika tudi ženskih tem. V zadnjih letih je v umetniški prostor že med študijem kiparstva na ALUO vstopila Vita Žgur s svojim zvočnim delom Abortus (2005), kjer se posveča problematiki abortusa pri nas in po svetu. Pomembna je tudi umetnica Alenka Spacal, ki se ukvarja s feministično vizualno umetnostjo in njeno teorijo. V svojih Avtoportretih (2002), naslikanih na kuhinjskih krpah z oljnimi barvami, se z mnogimi predstavitvami svoje socialne in spolne identitete upira patriarhalnemu družbenemu redu. V raziskovanjih razmerja med biološkim in 5
družbenim spolom se skozi različne motive poigrava z mnogimi predstavitvami družbenega spola. Tudi kiparka Duba Sambolec se je v svojih delih dotaknila»ženske«tematike. Mednarodna razstava Moški (2001) v Galeriji sodobne umetnosti v Celju nas je spomnila, da v sodobnih feminističnih umetniških praksah ne gre več le za ženske, ampak za raziskovanje spolnih vlog moških in žensk (Grobler, 2015). 2.2 Predstavnice v kiparstvu Georgio Vassari je v svojem znanem delu Življenja najbolj znanih slikarjev, kiparjev in arhitektov omenjal najmanj trinajst ženskim predstavnic v umetnosti in velja za enega redkih, ki hvali žensko umetnost. Označuje jo kot zelo marljivo. Med kiparkami omeni Propezio de rossi (1490-1530), Joseph Potiphar s wife, 1520 (Slika 1). Propezia naj bi poleg svoje talentiranosti za kiparjenje bila tudi dobra žena in glasbenica (Chadwick, 2002). Njena vsestranskost je navdušujoča in spet spada pod vrsto kipark, ki so poleg svojega umetniškega ustvarjanja opravljala tudi delo doma in tako manevrirala več polj hkrati. Njena marljivost je pomembna, saj je ustvarjanje v takem materialu zahtevno in se lahko enači z marsikaterim kiparjem. Slika 1: Propezia de rossi, Joseph Potiphar s wife, marmor, 1520, muzej San Petronio Edmonia Lewis (1843-1911) je bila prva ki je dobila mednarodno potrditev za svoja dela in sicer se je uveljavila z delom Old indian arrow-maker and his daughter, 1872. Šolala se je na Oberlin Collegu in po končanem študiju se je preselila v Boston. Svojo umetniško pot je začela z doprsnimi portreti in medaljoni na temo suženjstva in državljanske vojne. 6
Po uspešnem portretu Roberta Goulda Shawna, ameriškega vojaka, ki se je zavzemal za pravice črncev v državljanski vojni, se je preselila v Rim. Tam je začela ustvarjati še bolj drzne kupe iz marmorja v neoklasicističnem stilu a z veliko mero naturalizma povezanega z represijo nad črnskim prebivalstvom v Ameriki (Chadwick, 2002). Umetnica je pomembno vplivala na dojemanje črnskega prebivalstva v svetu in opozorila na krivice in zmote ljudi tedanjega časa. S svojo drznostjo in odkritostjo je razkrila veliko pego s katero se mora soočiti človeštvo. V 2. polovici osemnajstega stoletja je povezava Angležev in Francozov pomagala izučiti nove umetnice na področju kiparstva kot so Anne Seymour Damer (1748-1828), The countess of derby, 1789, je eno od njenih bolj znanih del. Avtorica je bila aristokratinja iz družine Whig ter je veljala za ekscentrično zaradi njene strasti do izdelovanja golih figur. Navdušil jo je David Hume, škotski zgodovinar in filozof. Skulpture je izdelovala najprej v vosku in nato tudi v terracoti, bronu ali marmorju. Ustvarila je doprsne portrete v neoklasicističnem slogu, ki so bili razstavljeni v obdobju 1784 1818 v Kraljevi akademiji. Isis in Tamesis na mostu v Hanely-on-Themes je bolj odmevna skulptura, ki je danes v originalu shranjena v muzeju v mestu Hanely (Chadwick, 2002). Harriet Hosmer (1830-1908) je bila ena od mnogih neoklasicističnih kipark, ki je sledila Horatiu Greenough, ameriškemu kiparju, po letu 1825 v Rim, kjer so umetniki iskali dobre materiale kot je marmor. Z njo so bile tudi Emma Stebbins, Margaret Foley, Florence Freeman, Anne Whitney, Edmonia Lewis in Vinnie Ream Hoxie. Te kiparke so so se združile v Ameriško sestrstvo in njihove različne izkušnje in različni stili upodabljanja so bogatili to društvo. Nekatere so bile vešče neoklasicističnega sloga spet druge so upodabljale motive Ameriške državljanske vojne ali realizem poznega osemnajstega stoletja. Njihova želja je bila živeti neodvisno in pokazati, da je kiparstvo nadrejeno slikarstvu, zaradi višjih moralnih in duhovnih zakonitosti. Skulpture so večkrat prikazovale močno, samostojno žensko, ki se je borila za enakost in se želela izogniti oznakam kot je feminilno. Whitney Ream Hixie in Edmonia Lewis sta se zelo zanimali za politične teme predvsem dinamiko črncev in Indijancev na ameriških tleh (Slika 2). Lewisova je ustvarila skulpturo Forever free (1867), kjer ženska kleči poleg moškega sužnja, ki je dvignil svojo levo roko v triumfu, da se je rešil okovov. 7
Slika 2: Edmonia Lewis, Forever Free, marmor, 41 x 11 x 17, 1867, Howard University Gallery of Art, Washington Camille Claudel (1864-1943) je francoska kiparka in grafičarka, ki je vstopila v Rodinov studio leta 1883. Začela je kot asistentka in se prelevila v vlogo modela, ljubimke in pomočnice, a kasneje končala zvezo z Rodinom in začela ustvarjati samostojno. Prva dela so bila zelo rodinovska in so zaobjemala tudi imaginacijo in liriko, ki je bila značilna za njen stil še posebej v delu Bronze Waltz (1893). Naslednja dela so manj rodinovska, The mature age (1894-1900) je ena od mnogih njenih del v bronu, ki prikazuje njeno razočaranje nad Rodinom. Gre za avtobiografsko delo in v njem avtorica kleči in moleduje, ko se Rodin in njegova žena umikata. Naslednje monumentalno delo je Perseus and the Gorgon (1902), ki predstavlja mitološko zgodbo povezano z življenjem umetnice. Upodobljen je trenutek, ko Perseus obglavi meduzo in jo gleda skozi svoj ščit, ki predstavlja ogledalo (Chadwick, 2002). Leta 1930 so se začele uveljavljati umetnice kot so Barbara Hepworth, Germaine Richier, katerim je skupna elaboracija o povezavi naravnih ciklov erozije v abstraktnih in reprezentativnih delih. Barbara Hepworth (1903-1975) je študirala v Londonu in se spoprijateljila s Henry Moorom, s katerim si delita fascinacijo nad interakcijo mase in negativnega prostora. Po srečanju s Constantinom Brancusijem in Jean Arpom pa se kiparka še poglobi v biomorfizem, znotraj zelo abstraktnega načina oblikovanja. Umetniško gibanje, ki se uveljavi v 20. stoletju se osredotoča na moč narave. Biomorfizem se povezuje tudi z art nouveau in surrealizmom. Germaine Richier pa je delala pod vplivom Rodina in Bourdelle, vendar je razvila svoje karakteristične figure leta 1940. Skulpture, ki predstavljajo pol človeka pol žival, ki se je zapletla v mrežo vrvi. Kasneje so te antropomorfne oblike postale fragmentalne in 8
kiparka jih je zaobjela z različnimi materiali (Chadwick, 2002). V tem primeru so se umetnice močno naslanjale na svoje moške kolege in delovale pod vplivom njihovih del. Louise Bourgeois (1911-2010) je bila pomembna umetnica v moderni dobi 1860-1970, ko so umetniki začeli razmišljati drugače in z novimi idejami pristopali do narave, materialov in funkcionalnosti umetniškega dela. Večina Bourgeoisovih del uprizarja paradoks vrzeli med umetnino in označevalcem. Kip Fillette (1968), francosko "deklica" spominja na velik falus. Deklica ni isto kot falični kip, je le označevanje falusa kot deklice in tako odvzame naboj faličnemu označevalcu. Nepovezanost med nazivom in delom povzroči nek dvom o stabilnosti tako v besedi kot v obliki. Njena dela so tako globoko filozofska, v resnici eksistencialna, saj so estetska ali psihoanalitična. Njena skulptura Maman (1990) je večja od devetih metrov in je bila postavljena na veliko lokacijah po svetu. Skulptura iz jekla in marmorja predstavlja moč kiparkine matere z metaforami vrtinčenja, skrbi za druge in zavetja (Chadwick, 2002). Dorothy Dehner (1901-1994) je bila ameriška kiparka, ki je odraščala v Clevelandu in se kasneje poročila z umetnikom David Smithom, s katerim se je leta 1952 razšla. Raziskovala je več umetniških vidikov od abstrakcije, kubizma, slikanja in kiparstva. Njeno delo se opira na primitivno naravo, z vsako linijo, barvo in obliko poudarja vizualno in simbolno izolacijo. Louise Nevelson (1899-1988) je začela svojo ustvarjalno pot pod vplivom abstraktnega ekspresionizma. Najbolj ikonična monumentalna dela so sestavljena iz lesenih predmetov, ki jih je zbrala iz urbanih odpadov, navdihnjena iz ready-madeov Marcela Duchampa. Zgodbe, ki so vgrajene v njenih delih, izhajajo iz njenih kumulativnih izkušenj. Kot židovski otrok se je preselila v Ameriko iz Rusije in trdo delala v New Yorku in Nemčiji. Njeno inovativno kiparsko okolje in uspeh na področju, kjer prevladujejo moški, je dalo mladim umetnikom inspiracijo, predvsem tistim, ki so se ukvarjali z inštalacijami in feminističnim gibanjem (Chadwick, 2002). Največ kritike med letom 1960 so prejele tri kiparke, ki so utelešale zelo subjektivne odgovore do mainstream idej. V retrospektivi Bontecou Lee, Marisol Escobar in Niki de Saint Phalle. Lee Bontecou (1931) je najbolj znana po delih iz leta 1959-1960, ki so izzvala nov način predstavitve slik obešenih na steno in njihovih materialov. Sestavljene 9
so iz varjenih jeklenih okvirjev, zajetih z recikliranim platnom (kot so transportni trakovi ali poštne vreče) in drugih najdenih predmetov. Najodmevnejše konstrukcije so naenkrat mehanične in organske, abstraktne, ampak spominjajo na brutalnosti vojne. Medtem ko si je Bontecou prislužila spoštovanje ženskih umetnic, ona ni bila v objemu feministične perspektive, temveč je poudarjala procese odprtosti, samostojnosti in inženirskih procesov. Eva Hesse (1936 1970) je ameriška umetnica judovskega porekla, ki je znana predvsem po pionirskem delu v materialih, kot so lateks, steklena vlakna in plastika. Njena umetnost je pogosto refleksija vseh bolečih bojev v njenem življenju, vključno z begom pred nacisti, ločitve staršev, samomorom matere. Hesse je ena izmed redkih umetnic, ki so pripeljali premik od minimalizma do postminimalizma. Z uporabo dinamičnih organskih oblik in minimalističnimi idejami, je Hesse sposobna vključiti ideje jaza in spol (Chadwick, 2002). Contingent (1969), vsebuje osem listov gumiranih in steklenih vlaken, ki se razlikujejo v deležu in teksturi (Slika 3). Te valovite in lahke površine so visele na nitih vezanih na kavlje iz stropa in dosegale tla. Delo daje občutek identifikacije med telesom umetnika in abstraktno obliko. Slika 3: Eva Hesse, Contingent, gaza, lateks, steklena vlakna, 35 x 63 x 10,9cm, 1969, Zürich Magdalena Abakanowicz se je rodila na Poljskem leta 1930. Delala je v Varšavi in po letih uničujoče vojne se je odločila, da bodo njena dela prikazovala ponovno povezavo 10
človeške izkušnje s pogoji, ki so obstajali pred odtujenostjo in brutalnostjo industrijske dobe. Leta 1960 je začela delovati izključno z naravnimi vlakni, kot so vlakna narejena iz posušene agave. Njene skulpture imenovane Abakani, so v nasprotju s pogosto industrijsko izdelanimi in tako očitnimi deli minimalizma. Delo vabi na dotik in raziskovanje, v katerem se predstavi vizualne in taktilne kontraste, ki jih je treba uskladiti v mislih gledalca (Chadwick, 2002). Judy Chicago (1939) je ameriška feministična umetnica znana po umetniških instalacijah, ki raziskujejo vlogo ženske v zgodovini in kulturi. V svojih delih uporablja stereotipne sposobnosti žensk, kot so vezenje za protiutež pa uporablja tipične moške sposobnosti, kot so varjenje in pirotehnika. Chicago velja za eno feminističnih umetnic prve generacije. The Dinner Party je ustvarila med letoma 1974 in 1979 in predstavlja monumentalno delo v trikotni konfiguraciji, ki zaposluje številne medije kot so keramika, slikanje na porcelan vse v čast zgodovini žensk zahodne civilizacije. Feministična ideja je koherentna in je zelo vplivala na umetniške kritike in razvoj le-teh. Nova feministična umetnost ni poudarjala ega umetnika, temveč se je začela posvečati sodelovanju. To delo je bilo delo mnogih rok in poudarja ženske spretnosti (slikanje in vezenje). Predstavljene umetnice so pomembno vplivale na feministično gibanje in ga obogatile s svojimi deli. Niso se bale uporabiti različnih tehnik oblikovanja in zahtevnih materialov. Spominjajo me na enakopravnost med spoloma, ki kaže na to, kako umetnost v resnici ne pozna spola. Veliko umetnic je ustvarjalo pod spomini težkih preizkušenj rasizma, vojn in genocidov. Vloga ženskih umetnic se je spremenila, začele so ustvarjati po svoje, ubrale so nove načine komunikacije z občinstvom. Njihov pogum in vztrajnost v svojih delih nam danes kažejo bolj celovito podobo umetnosti. 11
3 ŽENSKA KOT NAVDIH 3.1 Zgodovina Obe vrsti kiparstva, ki najbolje ponazarjajo spremembe okoliščin žensk v družbi v času helenistične dobe, so gola ženska figura, kot boginja Afrodita in portretno kiparstvo, kot so ženska Herculaneum. Golota ni bila slabšalna podoba ženske, bila je le del razprave o ženskah v primerjavi z moškim erotičnim idealom. Možno je, da se je razvoj ženskega akta začel že pred helenistično dobe, z Afrodito iz Knidosa, umetnika Praxitelesa, ki ga omenja Plinij. Kip sledi vodstvu Praxitelesa in odkrito raziskuje erotiko ženskega akta. Skulptura je zelo klasicistična v stilu, vendar z baročno draperijo okoli spodnje polovice telesa. Afrodita, ki naj bi v roki držala jabolko, je upodobljena kot zmagovalka, saj se je Pariz pravilno odločil. Posreduje sporočilo osebne izpolnitve skozi ljubezen do mladih moških v telovadnici, saj naj bi bil ta kip postavljen prav tam. Pri ženskih portretih pa obrazi ne kažejo katerokoli od posameznih značajskih potez, ki so jih imeli moški portreti, in je lahko tudi težko razlikovati med njimi. Dober primer težav pri razlikovanju med boginjo in smrtnikom je ženska Herculaneumm, ki tudi predstavlja idealizirano žensko (Slika 4). Obstaja več kot 180 znanih primerov velikega tipa Herculaneum ženske in več kot 160 primerov manjšega kipa. Grki so jih lahko izklesali po vzoru boginj ali muz, vendar ni jasnih lastnosti za povezavo z mitologijo in je zato bolj verjetno, da so upodobljene svečenice druge ugledne ženske. Ženska je bila opredeljena s svojimi družinskimi odnosi (mož, oče) in državljanskimi ženskami iz istega socialnega okolja. Zato je bila redko upodobljena kot posameznik, ki bi bil javno predstavljen zaradi svojih dosežkov. 12
Slika 4: Herculaneum Woman, marmor, 77 x 15 x 16cm, okoli 40-60 pr.kr. Kasneje se vloga ženske spremeni. Ženska kot navdih je predstavljala neke vrste platonski ideal, boginjo, ženo ali ljubico. Ponavadi so bile umetnikove najzvestejše pomočnice in velikokrat tudi same umetnice. Potrebovali so jih za potrebe umetnikovega delovanja in tudi za sopotnico, pomočnico, ženo. Ko pa so se ženske začele uveljavljati bolj kot samostojne umetnice pa se je ta vloga muze, navdiha malo izgubila. Danes ženska ni več samo navdih, ampak je samosvoja neodvisna in navdihujoča sama sebi in drugim. 3.2 Henri Matisse in Edgar Degas Primeri umetniških del Degasa in Matissa so precej različni. Oba sta imela bistveno vlogo pri oblikovanju nove vrste kiparstva in imela velik vpliv na svoje naslednike. Med njima je kar nekaj časovnega zamika, vendar sta oba začela s kiparstvom v svojih zgodnjih tridesetih letih. Lahko bi ju ločili že s tem da trdimo, da je eden deloval kot impresionistični umetnik, drugi pa kot postimpresionistični umetnik. Za Degasa je bil kip kot pomožna oblika slikarstva, pomožna v smislu, da je Degas s svojimi sredstvi mogel raziskovati probleme oblike in gibanja, ki jih je težko reševal v dvodimenzionalnem 13
slikarskem mediju. Upodabljal je balerine, kabaretske pevke in ostale intimne trenutke v navadnem življenju povprečne ženske. Ženska oblika je bila tista, ki je Degasa vedno zanimala. Upodabljal jo je osupljivih pozah in različnih scenarijih, žensko telo je bilo izpostavljeno neskončnim in obsesivnim predelavam tekom umetnikovega ustvarjanja. Ko je bil umetnik še mladostnik mu je umrla mati in tako nekateri kritiki menijo, da je ta obsesija do ženskega lika nastala prav zaradi tega nesrečnega dogodka. Kiparsko delo kot je Spanish Dancer, 1885, je bilo ustvarjeno z namenom, da bi dalo njegovim slikam in risbam več izraza, več vneme in življenja. (19th century Artworldwide, 2015) Dancer iz leta 1882, je naslednje delo. 29 ulitkom oblečene baletke je treba dodati 26 ulitkov gole različice. Gola figura ni pripravljena študija oblečeni figuri, temveč individualno delo. Dejstvo, da je upodobljen otrok z nerazvitim telesom in popačeno postavo, je eden izmed razlogov, da je delo vseeno sprejeto. Vizualni jezik sočutja je bil neuporaben za kakršnekoli resne umetnike v 1870 in 80. letih. Degas odpravi pathos, saj je potreben glazure, njegove površine so vse tanjše in revnejše, pigmenta skoraj ni več in ostane le še močna linija. Lik spolnega plenilca je stalnica Degasovega upodabljanja. Umetnik ujame domišljav pogum majhnih deklic, ki si želijo kar najbolje izkoristiti neizogibne situacije. Ne more biti tako malo dvoma, da je Degas uporabljal prostitutke za modele svojih umetniških del. Vendar se je zavedal žensk kot neodvisnih bitij, in je imel več spoštovanja do ženskih umetnic kot so Mary Cassatt, Berthe Morisot in Suzanne Valadon. Njegov predmet je interakcija gospodov in delavnih žensk, bodisi plesalk, prostitutk ali peric. Spolni odnos je vedno del tega odnosa, ampak ljubezen nima nič opraviti s tem (The Guardian, 2015). Henri Matisse je za razliko od Rodina gledal na svoja dela kot celoto, ki se razlikuje od vsote delov. Zdelo se mu je bolj pomembno, da zajame to edinstveno kakovost celovitosti, kot da se izgublja v študiju podrobnosti. Kot že v svojem slikarstvu tako tudi v kiparstvu, Matisse ostane v iskanju lahkotnosti in harmonije, kar sam imenuje arabeske. Arabeska je linearni koncept, v svojem orientalskem izvoru dekorativen. Je pobeg od mase in volumna, v smeri gibanja in akcije. Vseeno pa je Matisse svoje skulpture jemal zelo resno. Že v skulpturi Madeleine I, 1901 je vidna oddaljitev od svojih predhodnikov. Rezultat je resnično arabeskalno delo - človeško telo prikrajšano okončin in značilnosti, ki bi poudarjale vijugaste obline. Ekspresionistična težnja Matissovega kiparstva pride do vrhunca v seriji Backs, s katerimi je eksperimentiral med leti 1909-1929. Podoba je doživela dramatično poenostavitev, ki se giblje od naturalizma k bolj elementarnemu in 14
fizičnemu smislu človeškega telesa, kar je Matisse opazoval pri afriški skulpturi. Prvi relief v seriji ni več kot kopirna vadba ali anatomska študija. Ko je serija napredovala, vsaka od petih stopenj, je pokazal vedno drznejši in bolj radikalen pristop k človeški obliki, premik, ki je do neke mere odražal večje zanimanje za neevropsko umetnosti. Čeprav so to reliefi, povzemajo celotno evolucijo Matissovega slogovnega razvoja v tej umetnosti. Lahko bi rekli, da je ženska zastopana v reliefu olajšava, saj stoji med svetovi kiparstva in slikarstva, ali med tridimenzionalno stvarnostjo in ploskostjo naslikanega (Read, 2007). Carol Duncan, feministična kritičarka, je mnenja, da ženske figure izgubijo svoje zapeljive lastnosti zaradi Matissovega obvladovanja; v svoji kritiki pravi, da moški nadzor postane enak umetniškemu nadzoru. Akti izgubijo svoj estetski interes in postanejo predmeti socialnega ali političnega interesa (Radford, 2015). Najzgodnejša različica Back I. je zelo naturalistična. Akt izstopa s svojo težo na njeno levo nogo in njena desna noga je upognjena. Čeprav je poenostavljena, je odziv mišic njenega telesa dobro definirana. Njena desna roka je rahlo ukrivljena in njeni prsti v obliki klobas se zvijajo na hrbet. V tej zgodnji različici je njena glava v celoti prikazana v okviru. Do Back III, je akt izgubil vse odvečne podrobnosti. Njeni prsti so izginili, njena desna noga je skoraj zravnana in posamezne mišične skupine za ramena, hrbet, zadnjico in noge so se zmanjšale za poenostavljene telesne mase. Leva dojka je postala sploščena oblika in goli lasje so zdaj dolg, debel čop na hrbtenici. To povzroča navpično os, okrog katere se obe strani figure uravnovesita. Figura zdaj zapolnjuje večino plošče. Razkriva delovni proces Matissa in daje skulpturi videz nečesa, kar je bilo izklesano iz lesa, namesto v mehko glino. Smer debelega dleta je jasno videna pri ustvarjanju območja diagonal v površino. Modeliranje je v topih, grobih potezah, podobno tistim na paleti z nožem. Kip je čuten, ne zato, ker posnema gladko kožo, ampak zato, ker nas vabi, da bi sledili njeni površini, ki kaže fizični napor v svojem ustvarjanju. Bacs III ima totemsko in arhitekturno kakovost. Ta močna fizična prisotnost izhaja iz kombinacije njegovega obsega, njene radikalne poenostavitve, vertikalnega poudarka in vidnega dokaza svoje proizvodnje. Trinajst let je minilo med Back III. in Back IV (Slika 5). Njegove upodobitve žensk kažejo na zapletene odnos do svojih ženskih modelov. Zavračanje popularne predpostavke, da bi moški umetnik spolno prevladal svoje modele prikazuje, kako se je odnos Matissa razlikovali od mnogih njegovih sodobnikov. Matissu ni bil cilj anatomska točnost, zainteresiran je bil za podobo ženske (Tate, 2015). 15
Slika 5: Henri Matisse, Back I.-IV., bron, 1892 x 1206 x 190mm, 1909-1931, The Museum of Modern Art, New York 3.3 Gian Lorenzo Bernini Berninijevi kipi so kot fotografije ujete v trenutku. Apolon in Dafne, Ekstaza svete Tereze, Hemafrodita, Smrt Blažene Ludovica Albertoni, Pluton in Persefona so le ene od mnogih upodobitev ženske v njegovih delih. Apolon in Dafne iz leta 1622, delo, ki se je izdelovalo poleg Davida, je imelo prvotni prostor v vili Borghese v Rimu. Ujeti najmočnejši trenutek v zgodbi teh skulptur je delo velikega mojstra. Skulptura naj bi bila izdelana tako, da bi nekoč stala poleg stene. Apollovo zasledovanje Dafne in na koncu metamorfoza Dafne v lovorovo drevo, je bila osnovna zgodba iz katere je umetnik črpal. Draperija in zvijajoče se oblike nas vabijo, naraščajoči lok dolgih nog in trupa Dafne usmerja našo pozornost na obraz in roke. Vidimo njen krik na pomoč, ko ugotovi, da so se njeni prsti spremenili v lovorove liste. Zgodba Apolona in Dafne se ne razkrije kot hipna dramatična vizija, ampak postopoma in zaporedno ko se gledalec giblje okoli kipa. Voden s tekočino kipa se gledalec pomika po linearnih ritmih in silhuetah, ki se združujejo v metamorfozo Dafne in metamorfozo cele skulpture. S skrajne desne in do skrajne leve strani skulpture, se kip postopoma spreminja od človeške oblike, mišične in energične v svojem diagonala potisku, do drevesu podobno formo, ki je vertikalna in je trdno postavljena na tla. 16
3.4 Constantin Brancusi Brancusijeva Speča Muza, 1910, je subtilni spomenik estetski umetnosti in mitu, da je ženska navdih za to delo. Fino izklesana in gladka oblika glave, postavljena na vrhu zaobljenega vratu, ki odtehta razdrobljenost roke, ki je pritisnjena ob ušesu. Obrazne značilnosti, čeprav komaj artikulirane, poosebljajo razmerja klasične lepote. V geometrijskih kombinacijah in stilizacijah je odvzeto vse opisano, tako se izgublja razlika med žensko glavo in jajcem, hkrati pa se poudarja izraznost materialov in predstavlja začetek modernega kiparstva. Umetnik je imel rad samoto in preprostost, ideale, ki jih je povzel po mističnih razpravah tibetanskega meniha Milarepe iz enajstega stoletja. Poleg močnega vpliva slikarja Modiglianija. Skupaj z njem sta razvijala nove načine izražanja in Brancusi se je držal načel univerzalne harmonije in zvestobe materiala, v katerem je ustvarjal. Brancusi pogosto upodablja človeško glavo, kot enovito jajčasto obliko ločeno od telesa. Nekatere izmed poenostavljenih ovalnih glav spominjajo na indijske skulpture rodovitnosti, v svoji fuziji oblike jajca in falične oblike, ki kažejo čudeže stvarstva. Predstavljeni kiparji so črpali svoj navdih iz ženske figure ali ženske nasploh. Pri vseh je skupna nit ženska, ki so jo postavili v center svojega ustvarjanja. Vsak je črpal iz svojega okolja, nekateri iz domačega, drugi pa so le ujeli trenutek interakcije z nasprotnim spolom. Veličastne skulpture, ki so nastale kažejo na močan pečat žensk v zgodovini umetnosti. 4 SLOVENSKE KIPARKE V slovenskem kiparskem prostoru so se uveljavljale umetnice na kiparskem področju šele v prvi polovici 20.stoletja. Ustvarjalke so nastopile v obdobju, ko je bilo zaradi narave kiparskega dela in možnost šolanja deklet, kiparstvo zelo nezaželeno. Na začetku so bile ustvarjalke brez enovitega opusa in zaradi prehajanja med likovnimi področji prepuščene pozabi, vendar se je kasneje to spremenilo in tukaj navajam nekaj zgodnjih in tudi modernih kiparskih umetnic. 17
4.1 Danica Pajnič Je drzna in napredna umetnica, ki je želela dvigniti umetno obrt na višjo kakovostno raven. V prvi polovici tridesetih let se v njenih delih prepletajo prvine art decoja in realizma. Postopoma je prešla od modeliranja malih predmetov v monumentalno dekorativno kiparstvo v žgani glini in v umetnem kamnu (Slika 6). V povojnem obdobju je ukvarjanje s dekorativnim kiparstvom in keramiko nadomestila z unikatnim in industrijskim oblikovanjem, kjer je vztrajala pri elitnosti unikatnega oblikovanja. Kot ženska kiparka je razbila kliše umetnice, ki svojo ustvarjalno poklicnost podreja družinskemu življenju ali pa se drugače uklanja stereotipom o ženski. Njena kljubovalnost in brezkompromisnost, da se je vse življenje ukvarjala z umetno obrtjo, ki je bila v slovenski kulturi v dvajsetem stoletju odrinjena na rob, je hvalevredna. Slika 6: Danica Pajnič, Ženski akt, umetni kamen, Narodni muzej Slovenije 4.2 Dragica Čadež Dragica Čadež se je že na začetku svoje ustvarjalne poti veliko ukvarjala z lesom. Skozi to intenzivno obdobje je razvila veliko spoštovanje do tega materiala in ga opisuje kot vsesplošen in predvsem slovenski material. Predvsem pa les ustreza ekspresivni tematiki kiparke in njenemu načinu dela. Sama ga opisuje kot toplega, mehkega in ženstvenega. Enači ga z vsemi drugimi materiali, čeprav v našem likovnem prostoru ni tako priznan in enakovreden. Kot material pa je les tudi dostopen in lažji za obdelavo. Umetnico zanima predvsem ekspresija materiala na način grobe ter intenzivne obdelave. S pomočjo žage Čadeževa bolj riše kot žaga v les in s pomočjo risbe zgradi formo. Izhodišče je hlod 18
oziroma drevo samo, ki kiparki predstavlja najlepšo arhitekturo. Drevo predstavlja poduhovljenost neke vrste človečnost. Les je tako simbol bivanja in življenja. V njem so vidne sledi bivanja in človeka. Kiparko zanima mala in monumentalna plastika. Les vedno znova raziskuje, ga sestavlja iz majhnih deščic ali pa uporabi celotno deblo, a vedno poskrbi, da se ohrani tekstura lesa. Njena dela zaznamujejo jasne in preproste likovne oblike, katerih kompozicija se pogosto spreminja. Zaznamovanost z naravnim materialom izraža kiparkin značilni neposredni in sproščeni pristop, zelo pomemben pa je tudi prostor v katerem delo razstavi. Odnos znotraj - zunaj okoli skulpture je spremljajoča nit ustvarjalnega dela Dragice Čadež. Skulpture odkrivajo poglobljeno raziskovanje skrajnih meja lesa, katerega obdeluje s pogostimi rezi, prerezi, gubanjem, odpiranjem, razkolom in zapiranjem, geometrijskimi elementi in njihovimi medsebojnimi odnosi. Skozi to izražanje nam razkrije svoja najgloblja razmišljanja o naravi, smrti in okolju (Čadež, 2000). Slika 7: Dragica Čadež, Zamaknjeni torzo, 1965, les Zamaknjeni torzo (Slika 7) je oblikovan v umirjenem konstruktivnem ritmu, razvijajočem se skozi prehajanja in nizanja različnih lesenih členov. Delo sledi organski rasti lesene strukture in združuje horizontalno-vertikalno razpetost v prostoru. Umetnica je tako razširjala svoje doživljanje forme in se hkrati usmerjala v človeško figuro kot izhodišče, idealno obliko, v kateri se zlivajo žive in nežive oblike (Čadež, 2000). 19
Slika 8: Dragica Čadež, Gibljivi pes, les, 64cm x153cm x 79cm, 1985, Galerija Božidar J. Iz cikla Asociacije na Pompeje iz leta 1985, kjer je pes simbolični glasnik, saj varuje prehod med tem in onim svetom in je tudi simbol ponovnega rojstva ali iskanja prenovljenega življenja (Slika 8). Predstavlja zvestobo, plemenitost in vez z človekom. Skulptura je razdeljena na več gibljivih delov, se osvobaja centralne točke pogleda in zaživi v polnosti forme (Čadež, 2000). 4.3 Marjetica Potrč Marjetica Potrč je slovenska kiparka in arhitektka. Po dokončanem študiju se je preselila v ZDA in iz tega obdobja so značilne inštalacije, ki zajemajo različne vrste sten. Znana je instalacija Theatrum Mundi (1993-1996). Razstavljala je tudi na Beneškem bienalu Faces of Utopia (1993) in o svojih delih dejala, da ona ne gradi objektov, ampak zidove. Umetnica gradi zidove, ki jih obravnava kot telesa. Zidovi predstavljajo človeško prisotnost. V povezavi z arhitekturo, ki je narejena po meri človeka, danes pa stavbe obravnavajo družbeno vizijo in ne toliko človeka. Potrčeva omenja vojno v Bosni, kjer so stavbe postale kot ljudje, osovraženi, zapuščeni, porušeni. Stavbe so bile uničene z istim razlog in z enako strastjo kot so bili ubiti ljudje. Začne s strukturo ali situacijo, ki jo najde v daljni deželi kot je Venezuela ali Indija. Druga dela so bližje skulpturam kot je Hybrid House. Šola v Gozdu je arhitekturna študija primera občinskega centra v brazilski državi Acre v Amazoniji. Ideja temelji na 20
Universidade da Floresta (šole iz gozda), ki temelji na tem, da se združi znanje prebivalstva na tem območju z znanstveniki. Kurikulum Miami Campus, ki je nastala s sodelovanjem rad (research.art.dialogue), predstavlja serijo predavanj in delavnic, ki jemljejo krčenja gozdov v Amazoniji kot ključno vprašanje, medtem ko se osredotoča na vzporedna vprašanja, pomembnih za Južno Florido. Širši cilj je zgraditi imaginarni trajnostni človekov odnosa z naravo. Ko se razstava zapre, se bo struktura razstavila in njegove sestavne dele se razdeli lokalnim urbanim kmetijam. S takimi in podobnimi projekti se umetnica uveljavlja po celem svetu. 4.4 Mojca Smerdu Mojca Smerdu je s svojimi deli odločilno vplivala na razvoj novih usmeritev v slovenskem kiparstvu zadnjih desetletij. Kljub temu, da je ustvarjala v različnih materialih, ji je bilo kiparjenje v glini najbližje. V njenem opusu prevladujejo majhne in srednje velike skulpture ter dela, ki so bila vključena v odprti javni prostor parkov in mestnih površin. Kot umetnica je zanimiva, saj svojo ženskost razkriva na nek način v vlogi skrbnice, saj so njena reciklirana dela v pomoč in oskrbo. V svojih zgodnjih delih se kaže zanimanje za preproste in strnjene mase brez odvečnega detajliranja. Včasih iz teksture in reliefa površine izžareva občutek prelite barve, da bi bila površina čim bolj asociativna. Do srede osemdesetih let je umetnica v svojih figurah gojila sintetičen in celosten koncept oblik in upoštevala arhetipske sugestije oblik. Cikel Dvojica (1979) v barvni terakoti je triptih z osrednjim dvignjenim delom, krili ob straneh pa napeljujeta na simbolično vsebino. Mojca Smerdu se kot kiparka močno zanima za površine, njihovo reliefnost in teksture, kar se kaže v delu Spletene oblike (1984). Tukaj se vidi ornamentalno bogastvo pleteninastih površin, ki obujajo podobe pletenih košar. Oblike od samega začetka delujejo kot delo umetnika in naravnih sil. Njene skulpture se povezujejo z arhitekturnimi elementi, saj se njena skulptura vzpenja, raste, strmi v višino kot je razvidno pri V imenu rože (1988). Že od vsega začetka avtorica teži k poenostavljanju oblik, v katerih skuša združiti izvorno in prvinsko. Ive Šimat Banov pravi, da njene oblike delujejo kot delo umetnika in delo naravnih sil. Čiste in preproste oblike nastajajo namreč po vzoru naravnega in človeškega sveta ter po trenutnem osebnem umetniškem navdihu. Veliko pozornosti posveča mehkemu oblikovanju teksture kipov. Pri večini kipov ohranja naraven videz materiala; le pri nekaterih novejših 21
stvaritvah delno poseže po polihromaciji. Njena dela vzbujajo pri publiki različna čustva in asociacije zaradi njihove intimne izpovednosti in pomenske večplastnosti (Banov, 2007). 4.5 Rene Rusjan Kiparka je v svoji zgodnji karieri delovala v tradicionalni obliki skulpture kot objekta. Začela je delovati v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja in je sodila v takratno t. i mlado slovensko kiparstvo. Od začetnega ustvarjanja je prešla v še vedno modernistično skulpturo s poudarkom na konkretni obravnavi materije in forme. Nato je sledil odmik od kiparstva kot materialno pogojene forme ter usmeritev v intermedialno umetniško delovanje, kjer so jo zanimale predvsem različne možnosti neposredne in posredne komunikacije z ljudmi. S pomočjo novih medijev, kot so video, internet, fotografija, zvok, ter uporaba pisne ali govorjene besede je ustvarila nov način komuniciranja s publiko. Sanje vojakove neveste, vključila zvok in zavese, ki so plapolale v vetru in ponazarjale žensko, ki je prisotna v spominu vojakov. S to instalacijo je začela uporabljati drugačne prostore od galerijskih in druge materiale, ne samo vizualnih in likovnih. Iz tega časa sta postavljeni videosobi, ki sta del projekta pogovorov na daljavo, ki jih je začela 2012. Prvi projekt je nastal na Tajskem, ko je srečala Nizozemko, ki je delala z begunci iz Burme. Vprašanja, ki jih je zastavila Nizozemka, je Rene posredovala štirim slovenskim dekletom, s katerimi je delala pred dvajsetimi leti v begunskih centrih. Tako je povezala dva časa in dve podobni situaciji na različnih delih planeta, vseh pet videov pa postavila v galerijsko sobo. Drugi videoprojekt je naredila na rezidenci med Srbijo, Črno goro in Tiran, kjer jo je zanimalo, kako generacija, ki je živela v skupni državi Jugoslaviji, gleda na ta prostor danes. Spraševala jih je, kaj v njihovem jeziku in kulturi pomenijo hiša, dom, domovina. Eden od videoprostorov je tudi instalacija z zvoki in posnetki vlakov, ki jih je dvajset let snemala v različnih mestih po svetu.»vlak je kot film, ki ga gledaš. Potopljen si v svoje misli, vmes prihajajo in odhajajo ljudje, pokrajina beži mimo.«(megla, 2014) 22
Umetnice so pomembnejše predstavnice slovenskega kiparstva, ki so me navdušile s svojimi idejami. Vsaka na unikaten način izraža notranje impulze, nekatere na klasičen kiparski način, spet druge so bolj osredotočene na nove medije. Vsaka po svoje posega v umetniški prostor kot individualna umetnica. Nekatere od njih imajo družinsko življenje, ki jih ne omejuje in resnično nakazuje, da v umetnosti ni omejitev. Vsa leta zatiranja ženske kot umetnice se spreminja in omenjene kiparke se temu pridružujejo. V slovenski prostor so vnesle svežino in dokazujejo, da so enakovredne. 5 AVTORSKO DELO Z lesom sem se srečavala že skozi ves študij in me tudi osebno najbolj navdihuje. Predstavlja toplino, domačnost in zame osebno tudi ženstvenost, saj je del narave, ki nas vse ohranja in neguje. Lahko se ga odvzema ali dodaja in izmenjava med ustvarjalcem in lesom je zelo pristna ter prvinska. Za svoj diplomski projekt sem ustvarila kip Pes, ki počiva na travi. Navdihnila me je kiparka Dragica Čadež z delom Zloženi pes (1985). Njen kip je gibljiv in sestavljen iz različnih delov lesa, ki so še dodatno obdelana. Pes, ki počiva na travi, pa je sestavljen iz pravilnih geometrijskih ostružkov, ki sem jih dobila iz delavnice. Skozi nizanje geometrijskih elementov se ustvarja navidezna fluidnost, saj oko skače od enega roba skulpture do drugega roba. Zanimalo me je, kako neko statično obliko urediti tako, da bo prikazala gibanje. Gibanje, ki predstavlja cikle narave. Če pa se skulpturo obhodi postane popolnoma drugačna. V sami skulpturi se skrivajo nevidni prostori, prazno-polno, temnosvetlo. Na nek način skulptura deluje kot otroško igralo, v katerem bi otroci skrivali svoje igrače. Podoba spominja na kubistične slike, kjer je podoba sestavljena iz različnih delov in popači realistično figuro. Izhajala sem iz živalskega sveta, saj se mi zdi, da so na nek način živali bolj povezane z naravo in drugimi, ljudje pa smo to pozabili. Ostri robovi segajo ven in ustvarjajo napetost. Robovi kar režejo v prostor, ki obdaja skulpturo, kakor človek reže v naravo. Pes je predvsem simbol zvestobe in brezpogojne ljubezni. Pes mirno počiva na travi in se ne ozira na zunanji svet je dinamičen sam v sebi. Če ga obhodiš, ga vidiš v popolnoma drugačni luči, a njegovo bistvo se s tem ne spremeni. Pri gledalcu želim doseči subjektiven odziv in spodbuditi razmišljanje o odnosu do subjekta. 23
Kip sem postavila v naravno okolje, kjer se naraven material združi s samo okolico. Postane del narave iz katere izhaja. Je nedolžen in čist kot narava sama. V nadaljevanju sem se odločila, da kipu dodam barvo in s tem spremenim vizualno podobo. Rdeča je simbol krvi, trpežnosti, naravnih ciklov in narave. Prvotna skulptura se spremeni v totem in postane simbol za ženske karakteristike v družbi. Določajo ga ostri robovi in močna barva, ki je nosilka likovnih lastnosti. Postavila sem ga v urbano okolje, kjer deluje bolj trdo, okorno in statično. Na nek način je preslikava prvega kipa oziroma nadaljevanje le-tega. Še vedno predstavlja ženstvenost, ampak bolj zrelo žensko, ki je šla že skozi preizkušnje in se utrdila. Skulpturi se navezujeta na raziskovanje ženske v kiparstvu. Simbolika barve, materialov in postavitve. Skulptura je narejena pod rokami ženske umetnice, ki deluje v današnjem času. Material je topel in ženstven. Slika 9: Marina Vrbavac, Pes, 2015, les 24
Slika 10: Marina Vrbavac, Pes, 2015, les Slika 11: Marina Vrbavac, Totem, 2015, les 25
Slika 12: Marina Vrbavac, Totem, 2015, les 6 PEDAGOŠKI DEL Pri pedagoškem delu diplomske naloge sem se odločila, da problem tudi praktično izvedem na šoli in sicer s 1. letnikom srednje šole. V tem letniku se dijaki spoznavajo z vrstami kiparstva (in podzvrstmi), kiparskimi tehnikami. Pri likovnem snovanju tako razvijajo in bogatijo domišljijo, raziskujejo likovni jezik ter razvijajo svoje čustvene, intelektualne in socialne kvalitete. Predvsem pri kiparstvu se učenci ob srečevanju z različnimi materiali in orodji naučijo razvijati telesno-prostorski odnos in občutenje likovnega prostora. Praktično sta bili izvedeni dve šolski uri, v katerih so se dijaki srečali s pojmi kot so kiparski prostor, obla plastika, relief in montažna plastika. Poleg tega sem vgradila še sociološki vidik in sicer je bil poudarek na ženski umetnosti. Kar pomeni, da sem preverjala, če dijaki sploh poznajo kakšne ženske predstavnice v umetnosti in predvsem v kiparstvu. Nato smo nadaljevali pouk s praktičnim delom, kjer so dijaki ustvarjali realistično ali abstraktno skulpturo po motivu ženske. 26
6.1 Učna priprava Datum: 1.5.2015 Šolsko leto: 2014/2015 Šola: Učitelj likovne vzgoje: Predmet: Okvirni čas obravnavanega področja: Srednja zdravstvena šola Ljubljana Marina Vrbavac Likovna umetnost 2 uri Razred: 1.c Likovno področje: Likovna naloga: Kiparstvo Oblikovanje stabilne človeške figure s pomočjo abstraktnih elementov Likovna tehnika: Likovni materiali in pripomočki: Kombinirana, glina, žica Glina, žica, klešče, lepilo, modelirka Likovni motiv: Učne metode: Oblike dela: Učni mediji in pripomočki: Medpredmetne povezave: Ženska figura Razlaga, pogovor, demonstracija Individualna, frontalna Power point Sociologija 27
Literatura: Cilji/dijaki: Zupančič T. (2006). Metoda likovnopedagoškega koncepta, priročnik za učitelje. Ljubljana. https://hr.wikipedia.org/wiki/venera_iz_willendorfa http://www.musee-rodin.fr/en/collections/sculptures/danaid https://bs.wikipedia.org/wiki/miloska_venera https://en.wikipedia.org/wiki/gian_lorenzo_bernini http://tlmagazine.com/henzy-moore-at-zentrum-paul-klee/ http://www.napovednik.com/index.php?id=171908&sb=193276 http://www.rtvslo.si/kultura/novice/starodavna-preprostost-in-modernaekonomicnost-mojce-smerdu/365102 Read H. (1985). Modern sculpture: A concise history. London Obnovijo pojem kip, obhodni kip Razvijajo izrazne možnosti v likovnih materialih Razmišljajo o likovnem delu in sporočilu Ob uporabi različnih materialov razvijajo motorične spretnosti Izražajo svoja čustva skozi medij Izdelajo kip, ki izraža idejo, o kateri smo govorili Samostojno in dosledno dokončajo kiparsko nalogo Dejavnost učitelja Dejavnost učencev Metode in oblike dela UVODNI DEL Uvodna motivacija : Dijakom s pomočjo Power Pointa pokažem različna umetniška dela moških in ženskih umetnic. Povprašam jih ali katero od del prepoznajo? -Kaj vidite na fotografijah? Dijaki si ogledujejo fotografije in ugotovijo, da Wilendorfska Venera, ok. 25000-20000 pr. n. št. 28
(ob odgovoru nadaljujemo z drugimi vprašanji): so na fotografijah umetniška kiparska dela. -Kako se kiparska dela razlikujejo od drugih likovnih del (npr.: po materialu, oblikovanju )? -Katere umetnike že poznate? Dijaki pojasnijo, da se kiparska dela razlikujejo od slikarstva, npr. po 3D upodobitvi, materialu in načinu dela. Rodin, Danaid, 1889 - Nato nadaljujem: Na prvih treh fotografijah so skulpture, kaj jim je skupnega? Ali so realistične ali so abstraktne? Kaj pomeni realistična upodobitev v kiparstvu? Kaj pa abstraktna umetnost? Dijaki ugotovijo, da je realistična upodobitev zelo naravna in predstavlja resnične značilnosti upodobljenca. Abstraktna upodobitev pa je popačena realistična ali pa disproporcionalna in nerealistična upodobitev. Dijaki pojasnijo, da so prve tri fotografije realistične in zadnja abstraktna. Prve tri fotografije imajo značilnosti živega modela, zadnje delo pa je sicer tudi model, ampak ima popačene proporce in abstrahirano obliko, ki ne spominja več na realizem. Miloška venera, 190-130 pr. n. št. Henry Moore, Reclining figure, 1957 Razlaga in pogovor. 29
Dejavnost učitelja Dejavnost učencev Metode in oblike dela OSREDNJI DEL Posredovanje likovnih pojmov: -KIPARSKI PROSTOR: Dijakom s pomočjo LCD projektorja prikažem različne tehnike oblikovanja kiparskega prostora:klešemo v kamnu, rezbarimo v lesu, modeliramo v glini in odlivamo v razlučne kovine, zlitine, plastične mase. Dijaki spoznavajo nove pojme. Sodelujejo pri pogovoru. Lorenzo Bernini, 1630 -Sledi predstavitev različnih vrst kiparskega prostora (obhodna, reliefna in montažna plastika) Obhodna ali prostostoječa plastika je tista, ki jo lahko obhodimo in si jo lahko ogledamo iz vseh strani, se strinjate? Poznate kakšen primer? Kaj pa potem pomeni reliefna in montažna plastika? Ali ste že opazili, da je Sami z opazovanjem poskušajo uvrstiti kiparska dela (torej ali gre za portret, relief ali obhodno plastiko). Dijaki se strinjajo in tudi sami s svojimi besedami utemeljijo. Ugotovijo, da reliefna pomeni izbočena plastika, montažna pa je sestavljena iz različnih materialov. Lorenzo Bernini, The Rape of Proserpine, 1621 30
velikokrat v umetnosti ženska kot likovni motiv? Vrnimo se nazaj na naše tri začetne fotografije. Zakaj mislite je ženska kiparjem pogosto predstavljala inspiracijo, kaj so ženske predstavljale umetnikom? Ženska predstavlja materinskost, nežnost, domačnost, nežnost, toplino. Kako pa je danes? Ali poznate kakšno žensko predstavnico v kiparstvu? Dijaki poslušajo in sodelujejo.. Razlaga in pogovor. Dopolnim seznam kipark: Dragica Čadež ima svoj kip postavljen v Tivoliju, mogoče veste kateri bi lahko bil? Ali ste že slišali za Mojco Smerdu? Zakaj mislite so bile ženske umetnice dolgo časa v ozadju? Poznate več moških ali ženskih umetnikov? Zakaj mislite da je temu tako? Razlaga. Dijaki se spomnijo le kakšnega posameznega dela in ne imena kiparke. Dragica Čadež, Velika zaprta vrata, 1994 Mojca Smerdu, Iz ciklusa Del nas, 2000/2001 Izvedba likovne naloge: 31
Na projektorju pustim likovno nalogo. Glede na to, da smo se danes posvetili ženski v kiparstvu, boste oblikovali skulpturo z navdihom ženske. Najprej skušajte razmisliti o vsebini/sporočilu, ki jo bo vaša figura nosila. Skulptura naj bo zanimiva, drugačna in predvsem naj upoštevajo načela ali realističnega ali abstraktnega upodabljanja. Spomnim jih tudi, da lahko oblikujejo relief ali prostostoječo plastiko. Razdelim jim glino in žico ter začnejo z likovnim izražanjem. Začnejo izdelovati prve skice iz gline ali žice. Individualno izberemo najzanimivejšo zamisel, ki jo dijaki spremenijo v končno kiparsko formo. Razlaga. Dejavnost učitelja Dejavnost učencev Metode in oblike dela ZAKLJUČNI DEL ANALIZA IN VREDNOTENJE LIKOVNIH DEL: Nastala dela razporedimo po mizah in jih skušamo analizirati in ovrednotiti glede na kriterije. Skupaj si ogledamo vsa likovna dela. Dijaki strnejo spoznanja o novih likovnih pojmih, v zvezi s kiparskim prostorom, do katerih so prišli skozi učni in ustvarjalni proces. Glede na kriterije ( izvirnost, delavnost, upoštevanje Pogovor, analiza. 32
POSPRAVLJANJE: organiziramo skupino učencev, ki pospravi učilnico. likovnega motiva, skladnost zamisli in izvedbe, ustrezna argumentacija lastne zamisli), učenci ugotavljajo ustreznost nastalih del in izražajo svoje mnenje. Pospravljajo. 6.2 Analiza izdelkov učencev Z dijaki iz Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, sem izvajala 2 uri likovnega pouka in sicer na temo Ženska v kiparstvu. Po predstavitvi s Power Pointom in pogovoru z dijaki smo začeli ustvarjati. Na voljo so imeli glino in žico različnih debelin. Možnost so imeli kombinirati materiale ali pa izdelovati le iz enega. Lahko so izdelovali relief ali pa prostostoječo plastiko, realistično ali abstraktno upodobitev. Kip pa mora prikazovati neko žensko esenco oziroma, kako oni sami vidijo žensko v svojem življenju in nasploh. Večina se je odločila za izdelavo kipa iz gline in predvidevam, da je to povezano z večkratno uporabo tega materiala. Žico so uporabljali večinoma fantje ali pa so se odločili za kombinacije. Dekleta so v večini uporabljale samo glino. Tudi motiv sam je nekaterim povzročal težave, saj je bilo polje zelo široko in večkrat so me prosili za nasvet. Nekateri so bili zelo drzni s svojo domišljijo in so ustvarjali abstraktne kipe v podobi živali, ki jih spominjajo na žensko energijo. Predvsem fantje pa so nalogo vzeli bolj za šalo in izdelovali realistične podobe, ki to niso bile. Ideja izdelovanja ženske podobe je nekatere pripeljala do zaključka, da se ženska podoba včasih jemlje za samoumevno in da je včasih težko priklicati te materinske in skrbne podobe v svet, ki je obseden z mačizmom in tekmovalnostjo, kar predstavlja moški pol. Analiza likovnih izdelkov je pokazala, da so dekleta pri uporabi materialov manj drzne in bolj nagnjene k uporabi že znanih materialov. Tudi glina predstavlja toplino in domačnost. Veliko fantov je kombiniralo ali pa uporabljalo samo žico, ki je bolj groba in težje obvladljiva. 33
Primerjava delavnosti, vztrajnost in natančnosti kaže, da so se tukaj dekleta vsekakor bolj izkazale, sem pa opazila tudi veliko nadarjenost pri fantih, ki pa je bila zastrta zaradi pomanjkanja koncentracije. Dekleta so počasi in natančno gradile, fantje pa so se hitro pognali v material in ga brez razmišljanja uporabili. Motiva so se fantje lotili bolj klasično (realizem), dekleta pa so večkrat posegale po varnosti v oblikovanju in izrazu (rožice, torbice in živalski motiv). Dekleta se niso upale poseči v figuraliko, po vsej verjetnosti zaradi strahu pred neuspehom. Za njih je bila oblika srca in cvetlični motiv pojem ženske. Fantje so bili bolj impulzivni in spontani pri ustvarjanju, ni jih bilo strah izražanja in izdelave natančne silhuete ženskega telesa. Sem pa opazila fanta (Slika 13), ki je zelo zanimivo rešil problem in sicer je s pomočjo žice ujel silhueto ženskega telesa in s tem pokazal veliko veščin z oblikovanjem iz žice in pa tudi dojemanja same naloga, da ustvari abstraktno figuro. Svoje delo je ustvaril zelo hitro in preostali čas gledal v zrak. Vendar je v tistem kratkem času popolne koncentracije pokazal, da ima zanimive ideje, a premalo vztrajnosti, da ustvari še kaj več. Zelo sem bila zadovoljna z izdelki in odprtostjo dijakov na nove poglede na odnose moški-ženska v umetnosti. Spodaj so še slikovni primeri nekaterih izdelkov in pripisan je še spol, ki je označen le v raziskovalne namene. Slika 13: Fant 34
Slika 14: Dekle Slika 15: Fant Slika 16: Dekle 35