am fi te at er Revija za teorijo scenskih umetnosti

Transcription

1 am fi te at er 2, 1 L j u b l j a n a Revija za teorijo scenskih umetnosti

2 er te at am fi

3 Amfiteater Revija za teorijo scenskih umetnosti Letnik 2, številka 1 (2010) Izdaja v sodelovanju z Univerza v Ljubljani Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije Ljubljana, 2010

4

5 KAZALO CONTENTS Barbara Orel 5 Izvirni pogledi RAZPRAVE PAPERS Jure Gantar 7 Darwin in dramska teorija 21 Darwin and Theory of Drama (Abstract) Rok Vevar 22 Drama pod krinko nov pogled na Jančarjev Veliki briljantni valček 47 Drama in Disguise A New Perspective on The Great Brilliant Waltz by Drago Jančar (Abstract) Katja Mihurko Poniž 48 Skriti prelomi s tradicijo besedila prvih slovenskih dramatičark 70 Hidden Breaks with Tradition Texts by Slovenian Early Female Playwrights (Abstract) Janez Strehovec 71 Dotik kot čut teoretik k filozofiji taktilne kulture 100 Touch as a Sense Theoretician On the Philosophy of Tactile Culture (Abstract)

6 Peter Purg 101 Umetnost mešane resničnosti nova razmerja zaznavanja v interaktivni instalaciji in medijskem performansu 126 The Art of Mixed Reality New Correlations of Perceptions in Interactive Installations and Media Performances (Abstract) RECENZIJE BOOK REVIEWS 127 Krištof Jacek Kozak Zvrsti so mrtve, naj živijo! (Denis Poniž: Uvod v teorijo dramskih zvrsti) 134 Tomaž Toporišič Moč in ranljivost slovenske dramaturgije (Primož Jesenko: Dramaturški koncepti v slovenskem gledališču ) 142 Ana Perne Mise en scène de la scène (Esa Kirkkopelto: Le théâtre de l'expérience. Contributions à la théorie de la scène) 149 Janko Ljumović Neubranljivi čar nacionalnih gledališč (National Theatres in a Changing Europe, ur. S. E. Wilmer) 154 Navodila avtorjem 156 Submission Guidelines

7 Izvirni pogledi 5 V drugi letnik revije Amfiteater vstopamo s prvo redno številko, v kateri objavljamo izbrane razprave, ki so med letom prispele na uredništvo. V primerjavi s prvim letnikom in njunima dvema tematskima številkama (Scenske umetnosti in politike predstavljanja ter Mehanizmi nadzora in moči) je ta številka vsebinsko neizogibno hibridna. Izbor razprav pa tudi tokrat zajema širino rizomskega področja scenskih umetnosti z dveh robov: teorije drame in novomedijskih umetnosti. V jubilejnem Darwinovem letu, ko praznujemo 200-letnico njegovega rojstva, se Jure Gantar loteva vprašanja, kako aplicirati evolucijsko teorijo na teorijo drame. Medtem ko razpravlja o uspešnosti prilagajanja v razmerju do sposobnosti posnemanja in zvestobe izvirniku, zastavlja kontroverzno vprašanje o relevantnosti uporabe naravoslovnih teorij v humanistiki in samem smislu znanstvenih pristopov k umetnosti. Rok Vevar ponuja novo interpretacijo enega temeljnih besedil slovenske dramatike, Velikega briljantnega valčka Draga Jančarja. Obravnava ga z vidika političnih taktik upora v totalitarnih režimih, kot primer strategije subverzivne afirmacije, in ga uvršča v kontekst tedanjih vzhodnoevropskih umetniških praks. Katja Mihurko Poniž se podaja v pozabljeno področje slovenske dramatike in gledališča. V delih prvih dramskih avtoric razbira skrite prelome s tradicijo in odkriva razloge, zakaj so ti ostali prezrti. Janez Strehovec v odrinjenem in predolgo zapostavljanem čutu dotiku prepoznava tisti čut, ki omogoča kompleksno zaznavo novomedijskih vsebin. Sodobno kulturo vmesnih prostorov in časov

8 6 obravnava kot taktilno kulturo in podaja nove poglede na fenomen t. i. taktilnega gledanja. Peter Purg na osnovi umetnostnih praks v zvrsteh interaktivne instalacije in medijskega performansa razvije pojem mešane resničnosti. Ob raziskavi kompleksno prepletenih ravni resničnosti opozarja na tehnosolipsizem, v katerega vodijo medijskopotrošniški sistemi našega časa in demistificira kulturni primat visokih tehnologij. Izbrane razprave vse po vrsti ponujajo izvirne vidike in metodološke pristope k obravnavanim temam, osvežujejo poglede na uveljavljena prepričanja in spoznanja, ob tem pa utirajo nove poti k njihovemu preučevanju. Rubrika Recenzije vzpostavlja prostor dialoških srečanj med avtorji knjig in vabljenimi razpravljalci. V obravnavo so vzete znanstvene monografije, ki v slovenski prostor vnašajo nove perspektive in modele za raziskave gledališča in scenskih umetnosti. Krištof Jacek Kozak (ob teoriji dramskih zvrsti Denisa Poniža) razgrne problematiko taksonomije v naši sodobnosti, t. i. tekoči moderni, ko so relativizaciji izpostavljene težnje po razvrščanju in standardizaciji, ter razpravlja o sami možnosti klasificiranja umetniških del. Tomaž Toporišič (spodbujen s študijo dramaturških konceptov v slovenskem gledališču Primoža Jesenka) razpre vprašanje razvoja slovenske dramaturgije in njene pogojenosti z ideologijami političnih sistemov, kot se kažejo v napetostnih razmerjih med naprednimi dramaturškimi koncepti in njihovimi uresničevanji v okosteneli instituciji gledališča. Ana Perne (v dialogu s finskim teoretikom Esom Kirkkopeltom) razpravlja o temeljnem gledališkem pojmu sceni in nas vpelje v fenomenološko razumevanje scene kot izkustva, se pravi kot načina scenskega vpisa v območje posameznikove zaznave. Janko Ljumović pa (izhajajoč iz zbornika o nacionalnih gledališčih v uredništvu S. E. Wilmerja) razpre dileme in izzive, ki jih postavljajo integracijski procesi združene Evrope pred na videz zastarele institucije nacionalnih gledališč. Tako se dvema slovenskima založbama (založbi Sophia in Slovenskemu gledališkemu muzeju v sodelovanju z UL AGRFT) pridružujeta dve tuji, pri nas premalo znani založbi s področja gledališča in scenskih umetnosti: Publicistični center pariške univerze Sorbona z zbirko Theatrum Mundi in Palgrave Macmillan z zbirko Studies in International Performance. Strani revije Amfiteater pa bodo tudi v prihodnje odprte vašim založniškim predlogom, raziskovalnim pobudam in avtorskim stališčem. Barbara Orel, glavna in odgovorna urednica

9 RAZPRAVE Darwin in dramska teorija 7 Jure Gantar UDK :575.8 Priredbe in adaptacije Pred nedavnim sem v strokovni reviji New Literary History naletel na zanimiv članek biologa Garyja R. Bortolottija in literarne teoretičarke Linde Hutcheon z naslovom On the Origin of Adaptations: Rethinking Fidelity Discourse and 'Success' Biologically. V svojem prispevku o epistemologiji adaptacij oziroma priredb v angleščini beseda adaptation ustreza tako slovenskemu izrazu biološka adaptacija kakor besedi priredba v dramaturškem smislu si pisca zadata dve osnovni nalogi: prvič, s pomočjo evolucijske teorije poskusita razložiti temeljne značilnosti dramatizacije kot literarne tehnike, in drugič, razkriti želita dejavnike, ki nekaterim literarnim delom omogočajo, da preživijo vpliv zgodovinskih sprememb. Čeprav v zaključku svojega članka Bortolotti in Hutcheonova spregovorita tudi o omejenosti takšnega pogleda na književnost in opozorita, da evolucionizma ni mogoče kar preprosto prenesti v literarno teorijo ali dramaturgijo, svoje izvajanje zaključita z optimistično napovedjo, da je nemara nastopil čas, ko bo vsaj razvojna biologija lahko znova [...] koristna (454). Še bolj kot članek sam pa me je presenetilo, da se je Hutcheonova razmišljanja o problemu dramatizacij in priredb lotila le dobro leto po izidu svoje knjige KLJUČNE BESEDE adaptacija, Bortolotti, Brunetière, Darwin, epistemologija, Hutcheon, izvirnik, mem, mutacija, evolucijska teorija

10 8 A Theory of Adaptation. Glede na to, da je bila njena študija sprejeta z naklonjenostjo in da so jo kritiki ocenili kot resnično inovativno (Murray 1) in jo opisali kot spretno, neobičajno, toda popolnoma logično (Leitch 250), je težko razumeti, da se je k istemu predmetu vrnila skoraj brez pravega premora, in še teže, da se je avtorica mednarodnega ugleda z jasno opredeljenim in izvirnim raziskovalnim profilom ter z zvestim občinstvom, navajenim njenega specifičnega pogleda na književnost, nenadoma odločila spremeniti svoj metodološki pristop in celoten članek posvetiti ideji in zornemu kotu, ki se ju v svoji knjigi komajda dotakne. Charlesa Darwina, ki ima v članku osrednjo vlogo, v dvesto strani dolgi knjigi namreč Hutcheonova omeni le dvakrat in to na isti strani (31), pa tudi Dawkinsovo razumevanje adaptacije je citirano bolj mimogrede, v predzadnjem poglavju njene študije (167). Jure Gantar Darwin in dramska teorija Mar to pomeni, da s svojo razlago v knjigi A Theory of Adaptation ni bila povsem zadovoljna? Jo je drugačen pristop pripeljal do novih ugotovitev o odnosu med izvirnikom in njegovimi priredbami? In končno, kaj je Hutcheonovo (in v manjši meri seveda Bortolottija) pripravilo do takšnega nepričakovanega metodološkega obrata? Zaradi medsebojne povezanosti in soodvisnosti eksaktnih ved, estetike in zgodovine v njunem članku so filozofske posledice morebitnih odgovorov na ta in podobna vprašanja vsebinsko tako zanimive, da bi lahko pojasnile ne le razloge za avtoričin nenadni prehod od kritične do razvojne teorije kot terminološke podstati postmodernega diskurza, ampak bi nam nemara lahko pomagale razumeti celo osnovne zakonitosti razvoja dramaturške epistemologije nasploh. Še zlasti če se bo izkazalo, da sta Hutcheonova in Bortolotti pravilo, ne pa izjema. Pri analizi njune razprave si bom pomagal predvsem s primerjavo s Ferdinandom Brunetièrom. Kot prvi pomembni darvinist med dramaturgi je namreč znameniti francoski kritik idealna protiutež sodobnim evolucionističnim kritikom in nam zato ponuja ravno pravšnje zgodovinsko ozadje za ovrednotenje najnovejšega poizkusa razvojne interpretacije dramaturgije. Naravoslovni pristopi k dramski teoriji Uporaba naravoslovnih metod je v dramski teoriji dokaj pogosta, še posebej od prve polovice 19. stoletja naprej, ko so kritiki, kot sta na primer Gustav Freytag in William Archer, o strukturi

11 dobro zgrajene drame začeli razmišljati s pomočjo Newtonove mehanike. V 20. stoletju je primerov, ko si dramska teorija navdih išče v eksaktnih znanostih, še precej več. Teatrologi si pri vzpostavljanju svojih teoretičnih sistemov pomagajo, recimo, z matematiko (romunska inženirja Mihai Dinu in Mihai Nadin) in kibernetiko (francoski semiotik Roland Barthes). Svoje zveste pristaše imata tudi kvantna mehanika in teorija relativnosti. Tako Natalie Crohn Schmitt v svoji knjigi Actors and Onlookers: Theatre and Twentieth-Century Scientific Views of Nature kot Peggy Phelan v Unmarked: The Politics of Performance nedoločenost in naključnost gledališke predstave dokazujeta s pomočjo Heisenbergovih hipotez, medtem ko indijsko-ameriški teatrolog Gautam Dasgupta s pomočjo teorije relativnosti razpravlja o Foremanovem ontološko-histeričnem gledališču. V zadnjih dveh desetletjih so v dramski teoriji vse bolj priljubljene aplikacije teorije kaosa. William W. Demastes v svoji študiji z naslovom Theatre of Chaos: Beyond Absurdism, Into Orderly Disorder med drugim trdi, da je dinamika gledališča nelinearna in da jo je zato najlaže dojeti preko termodinamike, teorije turbulence in fraktalne geometrije. 9 Nič čudnega torej, da si je evolucijska teorija že zelo kmalu priborila svoje mesto v dramskih teorijah. Tudi če odmislimo Goethejevo biološko sistematizacijo literarnih zvrsti veliki nemški pesnik sklepa, da tako kot naj bi se vse rastline razvile iz prarastline, vse književne vrste izhajajo iz prapoezije (13: 63), pač zato, ker jo oblikuje precej pred Darwinom, vrsta literarnih kritikov in zgodovinarjev skoraj takoj po izidu razprave O nastanku vrst z naravnim izborom z velikim navdušenjem poseže po njenih idejah. Kljub protislovnosti Darwinovih hipotez in javnim napadom na njihovega avtorja njegov vztrajni zagovornik Herbert Spencer že leta 1857 v svojem članku Progress: its Law and Cause prvič omeni možnost, da bi evolucionizem lahko opisal tudi razvoj književnosti. Na podoben način evolucijsko teorijo uporabljajo številni drugi literarni teoretiki in zgodovinarji, od že omenjenega Brunetièra do Rusa Jurija Valentinoviča Plehanova, ki si darvinizem prizadeva uskladiti z marksizmom. Celo umirjeni in razsodni Northrop Frye v predgovoru k svoji Anatomiji kritištva zapiše, da kritika nujno potrebuje poenotujoči princip, osrednjo hipotezo, ki bo tako kot teorija evolucije v biologiji videla pojave, s katerimi se ukvarja, kot dele celote. (25) Zanimanje za tak metodološki pristop se nadaljuje vse do danes. Storeyjeva knjiga Mimesis and the Human Animal: On the Bio-

12 10 genetic Foundations of Literary Representation in Carrollova Literary Darwinism: Evolution, Human Nature, and Literature sta značilna primerka drugega vala evolucijskega pristopa h književnosti. Temu skorajda brez zamika sledi še tretji, ki pa ga bolj kot fiziološki naravni izbor zanima memetika oziroma veda o memih kot enotah kulturnega spomina. Jure Gantar Darwin in dramska teorija Homologija in analogija Že takoj na začetku svojega članka, ki vsekakor sodi v ta najnovejši val, se Bortolotti in Hutcheonova spoprimeta z morda celo najzahtevnejšo postavko svojega projekta razvojne dramaturgije: poskušata se izogniti vtisu, da njuno primerjanje kulture in evolucijske teorije temelji na nekaj slučajnih in med seboj nepovezanih zunanjih podobnostih. Na drugi strani svojega uvoda med drugim trdita, da med biološko in kulturno adaptacijo obstaja homologija ne analogija in ne metaforična povezava ampak homologija. Homologija tu pomeni podobnost v strukturi, ki nakazuje skupni izvir: to je, obe vrsti adaptacij lahko razumemo kot procesa podvojevanja. Podobno kot se podvajajo geni, se podvajajo zgodbe; adaptacije obeh se razvijajo, ko se spreminja okolje. (444) Medtem ko v biološkem pomenu besede izraz homologija dobesedno zagotavlja, da imata dva gena, dve beljakovini (v DNK) ali dve bitji skupnega prednika, o analogijah govorimo, kadar med pojavi opažamo zgolj naključne vzporednice. Homologija označuje sorodnost, analogija podobnost. V zoologiji je stopnja homologije dosti večja med delfinom in konjem kot pa med delfinom in morskim psom (čeprav sta si na prvi pogled slednja seveda dosti bolj podobna). Dramaturško gledano so homološki dvojčki Plavtova Menehmus Dračan in Menehmus Sirakužan ter Shakespearova Antifolus Efežan in Antifolus Sirakužan, analoški pa dvojniki Plavtova Amfitrion in Jupiter ter Feydeaujeva Victor-Emmanuel Chandebise in Poche. Če imata Bortolotti in Hutcheonova prav in če kultura in biologija dejansko predstavljata povezani veji istega sistema, potem se kajpak ni smiselno prerekati o upravičenosti sposojanja iz vede, ki je po splošnem prepričanju pač najbolj primerna za raziskovanje tega sistema. In če kulturni razvoj res ni zgolj prispodoba biološke evolucije, ampak njen etiološki vrstnik, potem je odnos med obema uravnotežen in ni nevarnosti, da bi prišlo do episte-

13 mološke neenakopravnosti. Še več, če med kulturno in biološko adaptacijo res vlada homologija, ne pa preprosta morfološka analogija, potem bi moralo biti vsaj teoretično možno, da bi metodologijo literarne evolucije lahko uporabljali tudi biologi, in ne le obratno. 11 Po mnenju Bortolottija in Hutcheonove je bistvena razlika med biološko evolucijo in kulturnim razvojem v tem, da naravno okolje ne more povzročiti sprememb, potrebnih za biološko adaptacijo, pač zato, ker so mutacije živih organizmov načeloma nepredvidljive, medtem ko kultura prav nasprotno spremembe, vsaj v teoriji, lahko usmerja. To dejstvo v prepoznavanje vzročnosti vnaša nivo kompleksnosti, ki v biologiji zagotovo nima prave vzporednice: v kulturnem kontekstu adaptacije vplivajo na kulturo in kultura vpliva na naravo adaptacij (453). Z drugimi besedami, ker kulturne spremembe, na primer v zgodbah, vselej začenjajo posamezniki, ljudje, ne pa naključja, so na določeni ravni te spremembe nujno smiselne. To pa s stališča sodobnega evolucionizma seveda velja za popolno metodološko herezijo. Glede na to, da v tako očitnem poudarjanju razlike med analoškim in homološkim pristopom k evolucijski teoriji lahko zasledimo nekaj prikrite polemike z ostalimi darvinistično usmerjenimi literarnimi teoretiki in dramaturgi, je Brunetièrova izhodiščna ugotovitev iz L'Évolution des genres dans l'histoire de la littérature kar malce presenetljiva. Že leta 1890 namreč francoski literarni zgodovinar in teoretik pri svoji primerjavi literarnih zvrsti z biološko klasifikacijo zapiše, da je iskanje neposrednih vzporednic med živimi organizmi in književnimi deli nesmiselno. Čeprav se tudi literarne zvrsti kot enega izmed značilnih primerov navaja francosko tragedijo rodijo, rastejo, dosežejo zrelost, ostarijo in končno umrejo (Brunetière, L'Évolution 13), logika njihovega razvoja nima nikakršne neposredne povezave z evolucijo žuželk ali plazilcev, saj je odvisna od vpliva posameznikov in drugih književnih del, ne pa od bioloških sprememb. Zgodovina književnosti ima že sama po sebi dovolj razvojnih prvin, pravi v Études critiques sur l'histoire de la littérature française (4), in za evolucionistični pogled ne potrebuje zunanje pomoči. Podobno kot za Bortolottija in Hutcheonovo tudi za Brunetièra evolucijska teorija ni le zanimiva analogija in tudi Brunetièru ni moč očitati, da si preprosto sposoja od Darwina, namesto da bi zgradil samostojni epistemološki sistem. Angleški biolog nanj

14 12 zgolj intelektualno vpliva. Brunetière svojega pristopa resda ne opredeli kot homološkega, a način, na katerega uporablja darvinizem, vseeno priča o tem, da je evolucijska teorija zanj več kot zgolj priročna metodološka figura. Pravzaprav je bil Brunetière tisti, ki mu je prvemu uspelo preseči Heglov dialektični pogled na književno zgodovino in pokazati, da razvoj ni vedno istoveten z napredkom in da občasno vodi vstran ali celo nazaj. Jure Gantar Darwin in dramska teorija Darwin in Dawkins Z enega zornega kota pa med Brunetièrom na eni in Bortolottijem ter Hutcheonovo na drugi strani vendarle obstaja bistvena razlika. Medtem ko se Brunetière naslanja le na Darwinove ugotovitve, se lahko njegova vrstnika dobro stoletje kasneje sklicujeta na celo vrsto darvinistov in neodarvinistov ter sta zaradi tega veliko bolje pripravljena na možne ugovore in napade. Namesto da bi morala sama prilagajati evolucijsko teorijo v to je bil hočeš nočeš prisiljen Brunetière in bi se pri tem mimogrede zmotila, se Bortolotti in Hutcheonova lahko pri svoji primerjavi biologije in kulture zanašata na več desetletij filozofske rasti in znanstvenega razvoja. Ali, če sem bolj natančen, pri svojem razpravljanju si lahko pomagata z eno najnovejših podzvrsti evolucijske teorije, memetiko. Memetika, kot jo v Sebičnem genu opredeljuje Richard Dawkins in v The Meme Machine nadgradi Susan Blackmore, svoje trditve podpira z najnovejšimi empiričnimi, nevrološkimi in statističnimi dognanji in jima zato omogoča, da se kulture lotita, ne da bi se pri tem morala bati, kako zasilna bo njuna interpretacija. In kar zna biti še bolj pomembno: s svojim razlikovanjem med geni kot nosilci biološkega in memi kot nosilci kulturnega dedovanja jima na dlani ponuja terminologijo, s katero naj bi bilo vsaj na papirju veliko laže govoriti o raznih kulturnih pojavih kot pa z Darwinovim izrazjem, ki je bilo v prvi vrsti namenjeno zoologiji in botaniki. Glavni razlog, da Bortolotti in Hutcheonova s takim navdušenjem uporabljata memetiko, je njuna želja, da bi se končno premaknili iz tiste teoretične slepe ulice, ki jo pri preučevanju priredb književnih del predstavlja vztrajna prevlada tako imenovanega 'diskurza zvestobe' (444). Oziroma z drugimi besedami, izpodbijata splošno veljavni predsodek, da je izvirnik nujno vreden več kot njegove kopije. Navzlic priljubljenosti Benjaminovega eseja Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, so v veliki večini zahodnih estetskih sistemov

15 izrazi plagiat, epigonstvo, posnemanje, imitacija, oponašanje in tako naprej še vedno slabšalnice. Izvirne slike so vsaj v Evropi in Ameriki praviloma vredne več kot reprodukcije in še pri reprodukcijah grafik je tako, da so manjše serije načeloma vredne več kot večje. Tak pogled je še posebej pogost v evropskem modernizmu, ki s svojim poudarkom na novotarijah za vsako ceno pogosto vodi v neskončno eksperimentiranje, nenehno vzpostavljanje avtopoetik in navsezadnje tudi v nezaustavljivo poglabljanje prepada med umetnostjo elit in pričakovanji občinstva. 13 Prav nasprotno pa memetika verjame v pomembnost podvojevanja in drugih oblik reprodukcije. Dawkins, ki ga povzemata tudi avtorja našega članka, mem v zadnjem poglavju svoje knjige označi kot replikator in njegovo prenašanje opiše z naslednjimi besedami: [M]emi se v memskem skladu širijo tako, da preskakujejo iz možganov v možgane s pomočjo procesa, ki ga lahko v najširšem 1 Op. ur.: namesto objavljenega slovenskega prevoda je tu uporabljen izvirniku ustreznejši prevod avtorja tega članka. pomenu besede imenujemo posnemanje 1 (206). Ker je širjenje memov nosilec kulturnega razvoja, je s stališča memetike posnemanje ključnega pomena za umetnost kot zgodovinski pojav. Tiranija izvirnika je torej prej buržoazni konstrukt kot pa smiselna estetska drža. Brez kopiranja ni preživetja. Tako kot je temeljna naloga genov, da se preko DNK replicirajo in s tem zagotavljajo prenos dednih lastnosti, so memi odgovorni za ponavljanje kulturnih vzorcev in zagotavljanje zgodovinske kontinuitete. Bistvo ponavljanja ni v pomanjkanju izvirnosti, ampak v njenem razširjanju. Neštete uprizoritve Kralja Ojdipa, Hamleta ali Tartuffa s tega zornega kota niso znak repertoarne siromašnosti, temveč predvsem posledica želje, da bi svetovno klasiko posredovali čim več gledalcem. Prav zato se Bortolotti in Hutcheonova v nasprotju z vrsto teorij, ki izvirnik povzdigujejo nad njegove kopije, postavita na Benjaminovo stran: brez posnetka (vsaj včasih) sploh ni izvirnika. Menandra so stoletja poznali samo po Plavtovih in Terencijevih kopijah; Molièrov Don Juan je povzet po Tirsovem Seviljskem šaljivcu; Wilderjeva Ženitna mešetarka je ameriška različica Nestroyeve komedije Danes bomo tiči, ki je dunajska različica Oxenfordove angleške burke Dobro zabit dan in tako naprej. V primerjavi z Brunetièrom, čigar raba darvinistične terminologije ostaja na dokaj preprostem nivoju med drugim govori o homogenosti in heterogenosti žanrov ter o vlogi dednosti

16 in rase (L'Évolution 20, 21) imata Bortolotti in Hutcheonova očitno prednost, saj lahko o kulturi razglabljata s posebej v ta namen izmišljenimi izrazi in namesto nerodnih besednih zvez uporabljata elegantne neologizme grškega in latinskega izvora. To jima pomaga, da nekatere izmed temeljnih lastnosti literarnega razvoja opisujeta veliko bolj natančno kot Brunetière. 14 Jure Gantar Darwin in dramska teorija Vprašanje je, recimo, ali mu je na vseh stotinah strani analiz francoskih tragedij uspelo tako jasno razložiti bistvo njihovega medsebojnega odnosa, kot to v relativno kratkem članku s filmskimi adaptacijami naredita Bortolotti in Hutcheonova. A istočasno se tudi Brunetière dobro zaveda vpliva manjvrednih, epigonskih del na razvoj francoske dramatike. Skoraj pozabljenemu renesančnemu pesniku Étiennu Jodellu kot očetu francoske tragedije, recimo, pripiše precej bolj pomembno razvojno mesto kot pa velemojstru Racinu, ki ga postavlja na začetek zatona žanra, in tako posredno razvrednoti pomembnost izvirnosti. Poleg tega Brunetière na zelo podoben način kot Bortolotti in Hutcheonova opaža, da sta temeljna prijema literarne evolucije imitacija in inovacija. Književnost se razvija tako, da bodisi oponaša ali pa zavrača pretekle vzorce. Racinova Fedra posnema, Hugojev Hernani se upira. Imitacija očitno ni samo najbolj iskrena oblika laskanja (prim. Colton 127), ampak tudi temeljna prvina razvoja dramske književnosti. Kljub svoji tradicionalni teoretični podrejenosti ima kopija odločilno vlogo pri vzpostavljanju kulture kot človeške dejavnosti in je neizogibni sestavni del vsakršnega ustvarjalnega procesa. Konec koncev je celo Aristotelov mimezis le bolj imeniten grški izraz za latinsko imitacijo. Evolucija in uspeh Tako kot biološki je tudi kulturni izbor hkrati konservativen in dinamičen, ugotavljata Bortolotti in Hutcheonova (449). Njegov temeljni nagon je, da si prizadeva za samoohranitev, a ker se pri tem neprestano prilagaja, prav tako povzroča obliko evolucije, kot pravi Dawkins. Spencerjevo slovito sintagmo preživetje najmočnejšega (Principles 1: 469) je zato mogoče razumeti nekoliko drugače: najmočnejši je tisti, ki se najučinkoviteje prilagaja. Imitacije, parodije, plagiati, samonanašanje in druge pojavne oblike memov so s postmodernega stališča zato prej zanesljivi kazalec kulturne živahnosti kot pa stranski učinek ustvarjalne izčrpanosti. Vse dokler je cilj organizmov in civilizacij dolgoročno preživetje, so v najboljšem položaju tista dramska dela, ki jih gledališča

17 redno ponavljajo, kajti šele vedno nove uprizoritve omogočajo adaptacijo besedil na spreminjajoče se zgodovinske okoliščine. Ne smemo namreč pozabiti, da je Darwinovo ohranjanje pasem odvisno ne le od trdnosti genetskih vezi, ampak tudi od njihove prožnosti. Gledališke mutacije so vsaj tako pomembne za literarno kanonizacijo kot kulturno vzporednico naravnega izbora, kot je domnevni estetski naboj dramskih memov. 15 Ta misel nas privede do verjetno najbolj zanimivega vprašanja, ki si ga zastavita Bortolotti in Hutcheonova v svojem članku: zanima ju opredelitev uspeha in njegovih meril. Takole pišeta: [T]ako v biologiji kot v kulturi uspeh replikatorja ni isto kot uspeh nosilca. Uspeh replikatorja (zgodbe) merimo glede na to, kako dolgo uspe preživeti njegovim kopijam in različicam: to je, po njegovi vztrajnosti, množičnosti in raznolikosti (Bortolotti in Hutcheon 452). To pomeni, da je dramsko besedilo uspešno, če se mu uspe ohraniti na repertoarju (o tem navadno odločajo ustvarjalci prek svojih umetniških vodij, direktorjev in impresarijev), če je priljubljeno pri občinstvu in če omogoča različne interpretacije (o tem imajo pogosto glavno besedo kritiki). Sofoklov Ojdip je bolj uspešen od Senekovega zato, ker ga še vedno uprizarjajo in ne le tiskajo; Rostandov Cyrano se je obdržal, ker so ga imeli gledalci raje od njegove Princese Daljne; in Shakespeare zato, ker so njegove igre bolj trpežne od Jonsonovih ali Fletcherjevih. Čeprav Bortolotti in Hutcheonova nikjer izrecno ne razvrščata teh treh meril glede na njihov zgodovinski vpliv ter posvetita presenetljivo veliko pozornosti prav priljubljenosti, se pravi kriteriju, ki ga tradicionalna dramaturgija navadno najraje prezre, lahko iz njunih praktičnih primerov sklepamo, da se nagibata v prid raznolikosti kot najbolj očitni posledici mutacij in najbolj neposrednemu znaku prilagajanja. Kot vzoren primer adaptivne prožnosti, ki dovoljuje izjemno raznolikost branj, na primer omenjata Romea in Julijo. Režijski koncepti Otomarja Krejče, Tamása Majorja, Roberta Lepagea in Baza Luhrmana so s stališča literarne teorije vsi radikalne adaptacije izvirnika, pa vendar prej utrjujejo kot rahljajo genetske osnove Shakespearove tragedije. Tako kot postmoderna teorija nasploh sta tudi Bortolotti in Hutcheonova prepričana, da je lepota v razliki in ne v istovetnosti. Kljub ažurnosti njune metodologije in opozarjanju, da gre pri tokratni definiciji uspeha pravzaprav za njegovo redefinicijo (Bortolotti in Hutcheon 450), pa so odstopanja med njunimi in Brunetièrovimi merili spet skoraj neopazna. Brunetière si pri

18 ocenjevanju francoske književnosti od evolucijske teorije ravno tako izposodi idejo naravnega izbora. In tako kot večino evolucionistov ga zanima zlasti genealogija žanrov, katerih razvojne stopnje po Darwinovem vzoru uvršča med progresivne, retrogresivne in divergentne. Izhodiščna točka v Brunetièrovi analizi francoske poezije je, recimo, da je lirika v osnovi individualistična. Ko v 17. stoletju renesančni individualizem zamenja klasicistična družbena retorika, se francoska lirika po svojem tonu, če že ne po obliki, skoraj povsem izenači s sočasno prozo (pomislimo samo na Alcestovo kritiko poezije v Molièrovem Ljudomrzniku) in šele predromantični individualist Jean-Jacques 16 Jure Gantar Darwin in dramska teorija Rousseau jo spet vrne na pravo pot. A kaj, ko se že kmalu po tem, ko ji André Chenier končno povrne njen stari ugled, spet začne prilagajati zgodovinskim spremembam in se razcepi v kup novih, sumljivih pesniških podzvrsti. Razvoj francoske lirike je vse prej ko linearen, pogosto je ogrožen in navsezadnje na površje splavlja samo najmočnejše primerke. Tudi baje pretirano dobesedni in dogmatični Brunetière (prim. Schulz in Rhein 155 ter Martin 689) preživetje nekaterih in klavrni propad drugih literarnih zvrsti torej pripisuje predvsem njihovi prilagodljivosti, le da namesto o genotipih in fenotipih (Bortolotti in Hutcheon 448) govori o žanrih in živalskih vrstah. Tudi on uspeh povezuje z življenjskim tekmovanjem, preživetjem najmočnejšega in naravnim izborom (Brunetière, L'Évolution 22) in ga opaža v zvrstni raznolikosti dramskih besedil. Kar zadeva vsebinsko plat njegovih teorij, francoskega kritika od sto let mlajših kolegov ločijo zgolj dosledni poskusi, da bi zgodovinsko preživetje izenačil z umetniško vrednostjo, se pravi s konceptom, ki se mu novejše estetike raje previdno izognejo. V večini drugih ozirov pa se vsi trije bolj ali manj strinjajo. Spoznavanje narave (in družbe?) Vse od zloglasne Sokalove potegavščine naprej mora vsak humanist, ki se želi v svojih objavah sklicevati na naravoslovna dognanja, najprej dokazati ne le, da biološke, matematične, fizikalne ali kemijske terminologije ne uporablja zgolj zato, ker se lepo sliši (Sokal, Physicist ), ampak zlasti zato, da dejansko razume eksaktno znanost, iz katere črpa svoje ideje. Ameriški fizik Alan Sokal je namreč s svojim spretno zblefiranim kvazinaravoslovnim člankom z naslovom Transgressing the Boundaries: Towards a Transformative Hermeneutics of Quantum Gravity,

19 ki mu ga je uspelo objaviti v ugledni reviji Social Text, če že ne razgalil nevednost mnogih postmodernih teoretikov, pa vsaj vnaprej preprečil marsikateri podobni poizkus intelektualnega poziranja. Sokalove izjave o morfogenetskem polju, emancipirajoči matematiki ( Transgressing 222, 231) in podobnem so s fizikalnega in matematičnega stališča popolnoma nesmiselne in po njegovih lastnih besedah načeloma bedaste ( Physicist ), zato je vsak urednik humanistične strokovne revije, ki si še upa objaviti članek, napisan z naravoslovnega vidika in prispevek Bortolottija ter Hutcheonove vsekakor spada v to kategorijo, odslej skrajno previden. 17 S tem ko si je za soavtorja članka izbrala univerzitetnega profesorja biologije, se je Hutcheonova resda zavarovala pred nevarnostjo, da bi zagrešila kakšno osnovno metodološko pomoto pri svojem vzporejanju kulture in evolucijske teorije, toda to še ne pomeni, da njun članek dejansko razkriva nekaj novega o adaptaciji kot literarnem pojavu. Raba pravilnega izrazoslovja namreč sama po sebi ne naredi razprave izvirne (kar seveda velja za vse tri pripadnike darvinistične literarne kritike): dokazuje samo, da je evolucijska teorija epistemološko prizanesljiva in prenese vsakovrstne aplikacije. Prav tako ne zadostuje že sámo odlično poznavanje temeljnih evolucijskih zakonov. Celo če je Bortolottiju in Hutcheonovi v odnosu med kulturo in biologijo res uspelo vzpostaviti homologijo, in ne le poiskati nove analogije, je za kakovostni preskok od kompetence do odkritja vendarle potrebno nekaj več, nekaj presežnega. Ker Bortolotti in Hutcheonova v veliki meri samo ponavljata, znova odkrivata ali, v najboljšem primeru, natančneje opisujeta to, kar je pred njima opazil že Brunetière pa tudi Walter Bagehot, Archibald Henderson in John Matthews Manly (prim. Irvine), je verjetnost, da se jima je posrečilo najti to presežno vrednost, dokaj majhna. Medtem ko se Brunetière lahko tolaži vsaj s tem, da je eden prvih darvinističnih kritikov, se sodobni evolucionistični pristopi ne morejo zanašati na take izgovore. Če jim ne uspe odkriti ničesar novega, jim tako preostaja le še upanje, da se bo med literarnimi zgodovinarji našel kdo, ki bo trdil, da so tudi teoretične kopije prav tako pomembne za razvoj dramske vede kot izvirni pristopi. Razen seveda, če ne sprejmemo predpostavke, da novejše metodologije nujno vodijo do bolj natančnega razumevanja ali do bolj podrobnih klasifikacij, kot to upa Brunetière (L'Évolution 31) in nam omogočijo opaziti tudi tisto, česar s starejšimi, manj rafiniranimi sredstvi

20 nismo videli. A celo v tem primeru gre v glavnem za opažanje podrobnosti in malenkosti: splošne zakonitosti je na žalost večinoma opisal že začetnik določenega pristopa. Planck, Einstein, Bohr ter Heisenberg sicer dopolnijo Newtona in Lessing, Boileau, Castelvetro ter Horacij Aristotela, a klasična mehanika in poetika ostajata terminološka (in verjetno tudi metodološka) osnova sodobne fizike in dramaturgije. O gravitaciji in katarzi 18 Jure Gantar Darwin in dramska teorija je bilo napisano na tisoče strani, pa čisto vsaka, tudi tiste, ki ju odkrito zavračajo ali zanikujejo, posredno potrjuje prvenstvo njunih avtorjev. Vračanje v preteklost je nedvomno najbolj podcenjena epistemološka strategija. Drugo pomembno vprašanje, ki izhaja iz dosedanjega izpeljevanja, gre še korak dlje v svojih pomislekih. Kaj pa, če je nepotrebno ne le metodološko posodabljanje, ampak kakršna koli raba evolucijske teorije izven biologije? Do kakšne mere je sploh smiselno uvajati evolucijsko teorijo v dramsko teorijo? Ali če to vprašanje lahko še malce bolj zaostrim: je smiseln kakršen koli eksakten pogled na umetniško delo? Brunetière je na podobno vprašanje o svoji rabi darvinizma novinarju New York Timesa odgovoril takole: Če evolucija obstaja v življenju, zakaj je potem ne bi smelo biti v literarni zgodovini? Drugi kritiki trdijo, da je Darwinova teorija le hipoteza in da je torej ne bi smeli vzeti kot merilo. To je res. A je hkrati daleč najboljša hipoteza, ki jo premoremo, in bi nam morala zadostovati, dokler nam ne bo kdo ponudil česa boljšega (7). Z evolucionističnega stališča je že sámo dejstvo, da je evolucijska teorija kot možni pristop h kulturi preživela vse do danes, dokaz njene prilagodljivosti in posledično upravičuje sodobna vračanja k Darwinu. Pa vendar niti takšna logična gimnastika ne Brunetièrova odločna retorika ne moreta upravičiti vseh humanističnih izletov v naravoslovje. Kadar nas načrtno uvažanje eksaktne metodologije v literarno ali dramsko teorijo ne pripelje do novih ugotovitev, ampak se konča le v vrsti žargonizmov in v ponavljanju že znanega v novem jeziku, prej kot na epistemološko drznost kaže na trenutno obubožanost literarnoznanstvenega duha, ki si ob pomanjkanju izvirnih idej navdih išče drugod. Vse prepogosto se namreč naravoslovni, tehnični in matematični pogledi na gledališče ali dramatiko izrodijo v interdisciplinarni larpurlartizem, ki obljublja veliko, naredi pa bore malo. Dramska teorija bolj kot nove pristope potrebuje nova vprašanja.

21 Literatura 19 Archer, William. Play-making: A Manual of Craftsmanship. Boston: Small, Maynard, Aristoteles. Poetika. Uvod, ur. in prev. Kajetan Gantar. Ljubljana: Cankarjeva založba, Bagehot, Walter. Physics and Politics or, Thoughts on the Application of the Principles of Natural Selection and Inheritance to Political Society. Kitchener: Batoche, Barthes, Roland. Littérature et signification. Oeuvres complètes. 1. zvezek. Ur. Eric Marty. Paris: Seuil, Benjamin, Walter. Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati. Prev. J. Vrečko. Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanitatis, Zavod za založniško dejavnost, Blackmore, Susan. The Meme Machine. Uvod Richard Dawkins. New York: Oxford University Press, Bortolotti, Gary R. in Linda Hutcheon. On the Origin of Adaptations: Rethinking Fidelity Discourse and 'Success' Biologically. New Literary History 38 (2007): Brunetière, Ferdinand. Études critiques sur l'histoire de la littérature française. Paris: Hachette, L'Évolution des genres dans l'histoire de la littérature. 1. zvezek. Paris: Hachette, Influence of Criticism: Fourth of a Series of Lectures by M. Brunetiere at the Lenox Lyceum. Critics' Methods Compared. New York Times 30. april 1897: 7. Carroll, Joseph. Literary Darwinism: Evolution, Human Nature and Literature. New York: Routledge, Colton, Charles Caleb. Lacon: or Many Things in Few Words: Addressed to Those Who Think. New York: William Gowans, Crohn Schmitt, Natalie. Actors and Onlookers: Theatre and Twentieth- Century Scientific Views of Nature. Evanston: Northwestern University Press, Darwin, Charles. O nastanku vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem v boju za obstanek. Prev. R. Škerlj. Ljubljana: Državna založba Slovenije, On the Origin of Species by Means of Natural Selection. Ur. Joseph Carroll. Peterborough: Broadview, Dasgupta, Gautam. Dramas of Speculative Thought. Performing Arts Journal 9 (1985): Dawkins, Richard. The Selfish Gene. Oxford: Oxford University Press, [Dawkins, Richard. Sebični gen. Prev. N. Pečenko. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006.] Demastes, William W. Theatre of Chaos: Beyond Absurdism, Into Orderly Disorder. Cambridge: Cambridge University Press, Dinu, Mihai. Entropy and Prediction in the Study of Theatre. Poetics 13 (1984): Feydeau, Georges. Théâtre complet. 4 zvezki. Paris: Le Bélier, Freytag, Gustav. Tehnika drame. Prev. B. Hartman. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, (Knjižnica MGL, 71). Frye, Northrop. Anatomija kritištva. Prev. N. Rozman. Ljubljana: Literarno umetniško društvo Literatura, (Zbirka Labirinti). Goethe, Johann Wolfgang von. Werke. 14 zvezkov. Ur. Erich Trunz. München: C. H. Beck, Hegel, Georg Wilhelm Friedrich. The Philosophy of Fine Art. Prev. F. P. B. Osmaston. 4 zvezki. London: George Bell, Henderson, Archibald. The Changing Drama, Contributions and Tendencies. Cincinnati: Stewart and Kidd, Hutcheon, Linda. A Theory of Adaptation. New York: Routledge, Irvine, William. The Influence of Darwin on Literature. Proceedings of the American Philosophical Society 103 (1959): Leitch, Thomas. [Recenzija.] A Theory of Adaptation (Linda Hutcheon). Literature/Film Quarterly 35 (2007): Manly, John Matthews. Literary Forms and the New Theory of the Origin of Species. Modern Philology 4 (1907):

22 20 Martin, Bronwen. Literary Criticism: France. Encyclopedia of the Jure Gantar Romantic Era, Ur. Christopher John Murray. New York : Fitzroy Dearborn, Molière. Oeuvres complètes. Ur. Maurice Rat. 2 zvezka. Bruges: Gallimard, Murray, Simone. [Recenzija.] A Theory of Adaptation (Linda Hutcheon). Global Media Journal: Australian Edition 2.1 (2008). 18. jan < Nadin, Mihai. Functioning of Words: Procedural Knowledge of Drama. Poetics 13 (1984): Phelan, Peggy. Unmarked: The Politics of Performance. New York: Routledge, Plautus, Titus Maccius. Comoediae. Ur. Wallace Martin Lindsay. 2 zvezka. Oxford: Clarendon, Plehanov, Jurij Valentinovič. Art and Society and Other Papers in Historical Materialism. New York: Oriole, Schulz, Hans Joachim in Phillip H. Rhein, ur. Comparative Literature: The Early Years. An Anthology of Essays. Chapel Hill: The University of North Carolina Press, Shakespeare, William. The Riverside Shakespeare. Boston: Hou ghton Mifflin, Sokal, Alan. Transgressing the Boundaries: Towards a Transformative Hermeneutics of Quantum Gravity. Social Text 46/47 (1996): A Physicist Experiments With Cultural Studies. Lingua Franca (May/June 1996) jan < theinfo.org/9605/sokal.html> Spencer, Herbert. The Principles of Biology. 2 zvezka. New York: D. Appleton, Progress: its Law and Cause. Illustrations of Universal Progress: A Series of Discussions. New York: Appleton, Storey, Robert F. Mimesis and the Human Animal: On the Biogenetic Foundations of Literary Representation. Evanston: Northwestern University Press, Darwin in dramska teorija Jure Gantar je diplomiral in magistriral iz dramaturgije na AGRFT, Univerzi v Ljubljani ter doktoriral iz dramskih ved na Univerzi v Torontu. Od leta 1992 je zaposlen na univerzi v Halifaxu (Dalhousie University, Kanada), kjer je trenutno izredni profesor na oddelku za gledališče in prodekan Fakultete za humanistiko in družboslovje. Je avtor dveh monografij (Dramaturgija in smeh in The Pleasure of Fools) ter številnih člankov in razprav o komediji, smehu, humorju, semiotiki, in znanstvenih pogledih na gledališče. jgantar@dal.ca

23 Darwin and Theory of Drama 21 KEYWORDS: adaptation, Bortolotti, Brunetière, Darwin, epistemology, Hutcheon, meme, mutation, original, theory of evolution In their recent article entitled On the Origin of Adaptations: Rethinking Fidelity Discourse and Success Biologically, Gary R. Bortolotti and Linda Hutcheon offer another example of how culture can be interpreted using the theory of evolution. The central premise of their argument is that the success of an adaptation is defined by its ability to be copied rather than by its fidelity to the original. Yet a comparison of their ideas with Ferdinand Brunetière s 19 th -century attempt at Darwinist criticism shows that most of their points merely restate Brunetière s observations with a more modern terminology. This inevitably leads one to question both the need for such updates and the general epistemological validity of applications of science to the theory of drama. The paper concludes by suggesting that finding new problems is more important than finding new methodologies.

24 22 Drama pod krinko nov pogled na Jančarjev Veliki briljantni valček RAZPRAVE Rok Vevar UDK Jančar D. Uvod Z dramo Veliki briljantni valček (1985) se je od njenega nastanka na različne načine ukvarjalo razmeroma veliko literarnih zgodovinarjev, literarnih in gledaliških kritikov ter teatrologov, kar bi se morda dalo pripisati dejstvu, da je z doslej edinima slovenskima uprizoritvama Velikega briljantnega valčka povezan poseben gledališki trenutek, ko sta se prvi uprizoritvi te drame na začetku marca leta 1985 v SNG Drama Ljubljana in Drami SNG Maribor zgodili v dveh dneh. KLJUČNE BESEDE Diana Koloini v svojem članku Odsotnost dialoškega diskurza: sodobna slovenska dramatika piše o izjemnosti prvih dveh uprizoritev Jančarjevega Valčka. Avtorica govori o tem, kako je Valček zaradi odmevnosti, ki jo je v slovenskem kulturnem subverzivna afirmacija, nadidentifikacija, eksistencializem, identiteta, dramatika absurda, neorealizem, satira, groteska in družbenem prostoru pred tem že sprožila uprizoritev Disidenta Arnoža in njegovih, vznemirila vso Slovenijo in gledališče postavila v središče javnih razprav, tako estetskih kot ideoloških. (88) Čeprav vznemirjenja kulturne javnosti v gledališkem kontekstu v času nastanka Valčka niso bila redka, se je prav Jančarjevo besedilo [...] vzpostavilo kot reprezentativna drama zgodovinskega trenutka. (isto) Koloinijeva razpravlja o

25 razlogih, zakaj je (bilo) stanje za dramatiko v zadnjih desetletjih tako slabo in trdi, da po Valčku vse do danes ni bilo besedila, ki bi bilo deležno podobnega vznemirjenja in bilo tako umetniško prepričljivo; lahko bi celo dejali, nobene resnične pomembne drame sploh. 1 (isto) Omenja raznovrstnost in relativno bogastvo slovenske gledališke produkcije in konstatira, kako je bila v drugi polovici osemdesetih in v devetdesetih letih najplodovitejša generacija ustvarjalcev, ki so legitimirali nove gledališke estetike, poetike in postopke ustvarjanja, predvsem takšne, ki niso bili prvenstveno usmerjeni k produkciji besedila. V Jančarju prepoznava zadnjega avtorja, ki je uspel s svojo dramo izoblikovati reprezentativen dramski svet, njegovo odmevnost pa pripisuje dejstvu, da so bila osemdeseta leta preteklega stoletja zaradi razpadajočega federativnega sistema socialistične Jugoslavije zadnji trenutek, ko je bila vloga individualista, postavljenega nasproti sovražnemu svetu, še produktivna, saj se je takrat 1 V zvezi s to trditvijo je mogoče imeti zadržke, saj se je v dobrih dveh desetletjih po Jančarjevem Valčku pisanje za uprizoritve precej spremenilo: dramskemu pisanju se pridruži t. i. uprizoritveno pisanje (performative writing), ki pa ima drugačno logiko in ga akademski diskurz zgodovine in teorije uprizoritvenih umetnosti doslej ni obravnaval dovolj podrobno. z zgodbo o inidvidualistu, ki ga zmelje ideološki sistem, prikazan v obliki blaznice, lahko identificiral tako rekoč vsak gledalec. (Koloini 89) V zvezi s tezami, ki jih izpeljuje Diana Koloini, dodajam, da je mogoče spremembo percepcije političnega prepoznati v posameznih primerih predstav in dogodkov že konec šestdesetih let (Gledališče Pupilije Ferkeverk, Ekesperimentalno gledališče Glej, OHO), ko se je zdelo, da liberalizacija politike to dopušča, pa tudi v svinčenih sedemdesetih letih (EG Glej, Pekarna), vendar so resnične spremembe na področju scenskih umetnosti morale počakati osemdeseta in devetdeseta leta, ki pa hkrati za produkcijo na področju dramatike v Sloveniji pomenijo sušo. Jančarjev Veliki briljantni valček sicer ostaja razmeroma strogo v reprezentacijskih okvirih in mu zlahka pripišemo značilnosti absolutnosti drame (Szondi 30 2), vendar bom v tem članku poskušal pokazati, kako je Simon Veber hospitaliziran v multižanrsko dramo, od katere pa se distancira z umetniško-političnimi strategijami slovenske retrogarde. 23 V članku bom vzel pod drobnogled tisto mesto Jančarjevega Velikega briljantnega valčka, ki so ga dosedanje interpretacije, članki in literarnozgodovinske umestitve interpretirale razmeroma enotno: podleganje blaznosti kot edinemu možnemu eksistencialnemu modusu v zavodu Svoboda osvobaja, metafo-

26 ričnemu dramskemu toposu, s katerim Jančar konstelira dispo- 24 Rok Vevar Drama pod zitiv neke totalitarne družbe 2. Gre za mesto v 2. in 3. prizoru III. krinko nov pogled na dejanja drame, ko Simon Veber spregovori v poljščini. Namreč: Jančarjev Veliki briljantni valček Simon Veber je zgodovinar, ki se znanstveno ukvarja s preučevanjem poljskega vstajnika Seweryna Drohojowskega ( ), resnične zgodovinske osebe, ki so mu morali v Ljubljani v domovino se je po letih svojega vstajniškega izgnanstva, ki se začne leta 1833, namreč vračal preko slovenskega ozemlja zaradi hude poškodbe amputirati nogo. V zavodu Svoboda osvobaja skušajo Simona Vebra preosebiti v objekt njegove znanstvene raziskave Seweryna Drohojow skega, zato mu med drugim Volodja odreže zdravo nogo. Čeprav so to mesto (trenutek po amputaciji noge, ko Simon Veber spregovori v poljščini) literarni zgodovinarji, teatrologi in kritiki interpretirali predvsem kot: (a) dokaz uspešnosti transformacijskih postopkov, ki ga nad varovanci izvaja osebje zavoda Svoboda osvobaja in ki rezultira v razpadu identitete, (b) vsesplošne blaznosti osebja in varovancev kot družbene klime ter (c) vpisovanja dejavnosti te transformativne ustanove v tisto represivno normo določenega družbenopolitičnega reda, ki s svojimi postopki diskvalifikacije ni nič drugega kot blaznost sama ga sam razumem kot Vebrovo spremembo v strategiji upora ali kot edino mogočo in učinkovito strategijo upora v danih okoliščinah. To je treba dokazati, hkrati pa izpeljati posledice, ki jih ima moja teza za literarnozgodovinske klasifikacije, umestitve, a pred tem je nemara smiselno analizirati vzroke za kot jih sam vidim razmeroma monolitne interpretacije Velikega briljantnega valčka. Problem vrste dosedanjih interpretacij, kritik in literarnozgodovinskih umestitev je najprej v Valčkovi dramaturški liniji, ki medčloveško komunikacijo v kontekstu totalitarnih režimov obravnava na način jezikovne mimikrije in ki je mimo posameznih replik direktno semiotizirana predvsem v dveh osebah 2 Med preučevanjem Jančarjevega Velikega briljantnega valčka, ki sem ga v svojem diplomskem delu primerjal z dramo Razmadežna Sarah Kane, mi je več literarnih komparativistov in teatrologov postavilo vprašanje, ali je Jančarjeva drama še vedno aktualna. Kriterij aktualnosti, menim, pripada predvsem tistim gledališkim in literarnozgodovinskim paradigmam, ki se utemeljujejo z umetniškim postopkom interpretacije, saj je aktualnost umetniškega dela povezana z možnostmi za uspešno interpretacijo, ki bo lahko korespondirala s svojimi družbenopolitičnimi konteksti. Problem nastane, če kriterij aktualnosti postane vrednosten. Sam torej menim, da je aktualnost bolj kot na umetniška dela vezana na njegove interpretacije, ki s svojo izvenumetniško realnostjo v nekem določenem času lahko korespondirajo, v drugem pa ne. Pri ukvarjanju z Jančarjevo dramo me njena aktualnost ni zanimala. Dodati pa je mogoče naslednjo tezo: Jančarjeva drama je nemara po kriteriju aktualnosti operativna v družbenopolitičnih kontekstih, ki se vzdržujejo s pomočjo t. i. totalnih ustanov. V Sloveniji v tem trenutku verjetno ne poznamo karceralnih ustanov, ki bi nad državljani izvajale mortifikacijske postopke, zato da bi jih družbeno ali politično diskvalificirale (politične diskvalifikacije se s svojimi mortifikacijskimi postopki na očeh javnosti odvijajo kot razvedrilni programi medijev; morda bi lahko današnje tiskane in elektronske medije prepoznali kot tip totalne ustanove, kakršna

27 drame: v Izvedencih za metafore. Z njima so v dramo vpisana določena navodila za branje, vendar ta navodila po mojih prepričanjih ne omogočajo toliko bralne poljubnosti, kot so si jo vzeli dosedanji interpreti, saj v poetično funkcijo jezika zakodirana sporočila govorijo najprej o ustanovi, v kateri so si njeni prebivalci prisiljeni (bolj ali manj uspešno) varovati življenje s takšnim jezikovnim podjetjem. Metaforičnost, ki ni nič drugega kot že omenjena jezikovna mimikrija, ima v Velikem briljantnem valčku najprej dve plati, saj je (1) manipulacijsko orodje osebja zavoda Svoboda osvobaja (Izvedenca za metafore, Doktor, Volodja) za upravljanje varovancev in tudi drug drugega ter (2) bodisi jezikovno kameleonstvo bodisi strategija za strateško subjektivacijo in individualni upor varovancev Zavoda (Simon Veber, Savel Pavel, Kapetan, Doberman, Rajko). Dosedanje interpretacije se metaforiki kot strateški jezikovni mimikriji dramskih oseb v Valčku niso posvečale dovolj podrobno, je zavod Svoboda osvobaja) in imele za to legalno kritje, to pa še ne pomeni, da tega tipa ustanov svet ne pozna več. Primer totalne ustanove, kakršno Jančar ustvari z Velikim briljantnim valčkom, je Guantanamo, zapor, ki ga je v svojem vojaškem oporišču na Kubi ustanovila vlada ZDA, da bi disciplinirala t. i. protagoniste globalnega terorizma. Tako bi nemara bolj kot v Sloveniji Veliki briljantni valček danes korespondiral z realnostjo ZDA in njeno vojno proti terorizmu. Hkrati pa to ne pomeni, da postopkov totalnih ustanov Slovenija ne pozna na tistih družbenih področjih ali v institucijah, ki ne okupirajo celotnega življenja nekega posameznika, kakor je to primer totalnih ustanov. ampak so zavod Svoboda osvobaja jemale kot poetično metaforo za totalitarni sistem, še preden so ugotovile, za kakšno ustanovo v primeru tega zavoda sploh gre. Četudi Andrej Inkret v svoji spremni študiji k prvi knjižni izdaji Jančarjevega Valčka z naslovom Drama o norosti in svobodi tudi na podlagi sklicevanja na Foucaultovo Nadzorovanje in kaznovanje ter spremno študijo Rastka Močnika k izdaji iz leta 1984 ugotavlja, da ne gre za tipično jurisdikcijsko institucijo in ne za kazenski odvzem prostosti, da je pred nami [...] predvsem 'transformacijska ustanova', zavod za tako imenovano 'preosebljanje', kot se to imenuje v besedilu, nekakšen psihiatričen sanatorij zaprtega tipa ali, preprosto, umobolnica, ki pa ima seveda nekatere tipične elemente zapora, hkrati izpeljuje, kakšne posledice takšna ustanova pušča na njegovih prebivalcih, saj so v njem naseljeni subjekti, ki zaradi svoje razpetosti med željo in stvarnostjo ter svojega odstopanja od psihološke in sociološke norme izgubljajo pregled nad razliko med 'metaforičnimi' besedami in pa dejanji, ki sama po sebi spodbijajo vsako možnost prenesenega pomena (Inkret 76 80). Sam menim, da Valček vsaj pri varovancih dopušča branje te razlike in da prej omenjeno v drami velja zgolj za aparatčika Volodjo. 25