Ales Vaupotic K problemu zamejitve pojma novi historizem

Transcription

1 Ales Vaupotic K problemu zamejitve pojma novi historizem 1. lzraz NOVI HISTORIZEM Danasnji pomen izraza novi historizem, ki oznacuje nekaj novega v zgodovinskem raziskovanju (renesancne) literature, je pojmu prvi dal Michael McCanles leta 1980, in sicer v kontekstu kulturne semiotike in renesancne kulture. Pojem naj bi prvi uporabil zgodovinar Roy Harvey Pearce v knjigi Historicism Once More iz leta 1972, drug vir navaja uporabo tega termina istega leta - za literarno zgodovino - pri Wesleyu Morrisu; oba za tradicionalni historicizem (Virk 235). Zanimiva je omemba semiotike, ki nam v zavest priklice med drugimi tudi ime Jurija Lotmana. To ni nepomembno, saj je ravno on neposredni vir (Greenblatt Poetiki kulture naproti 212) za konkurencno oznacbo "cultural poetics", ki jo je Greenblatt uporabljalleta 1980 v svoji sloviti knjigi Renaissance Self-Fashioning, pa tudi v drugi temeljni knjigi te smeri, Shakespearean Negotiations (1988). Celo v clanku Poetiki kulture naproti, ki je nastal na podlagi predavanja iz leta 1986, avtor zagovarja alternativo, vendar je ravno njegov kratki predgovor k zborniku The Forms of Power and the Power of Forms in the Renaissance, ki je izsel kot posebna stevilka revije Genre leta 1982, dokoncno uveljavil izraz novi historizem, ki je danes splosno razsirjen. Oznako kulturna poetika zagovarja tudi Louis A. Montrose, drugi najpomembnejsi predstavnik te smeri. (Omenimo francosko obliko,ja nouvelle histoire.., ki pa se nanasa na t.i.»solo Annales...) Novi historizem se je pojavil v ZDA. Osrednje zarisce je Kalifornija, posebej Berkeleyski center Kalifornijske univerze, kjer so bili zbrani trije osrednji predstavniki Stephen Greenblatt, Catherine Gallagher (se vedno) in Joel Fineman. Pomembna je tamkajsnja daljsa navzocnost Michela Foucaulta, ki je od konca sedemdesetih do smrti (1984) neposredno vplival na nastanek novega historizma, kot se kaze v Greenblattovih spisih (Greenblatt Poet. 204, Shakespearean Negotiations viii), pa tucli pri clrugih. Se sest avtorjev razprav v Veeserjevih zbornikih prihaja iz raznih centrov Kalifornijske univerze. Kljub dvema izjemama - iz Velike Britanije in A vstralije - lahko sklepamo, cia je novi historizem cloma v ZDA in vsaj izvorno mocno omejen na anglesko govorno podrocje. Prav tako so bili osrednji vplivi iz Evrope, posebej Francije - Derricla, Lacan in Foucault - ze precej precl pojavom noyega historizma mocno navzoci v ameriskih intelektualnih krogih. Foucaultov vpliv se je zares razbohotil sele z novim historizmom. 52 Novi historizem se je izoblikoval na precej ozkem poclrocju literarne vecle, v raziskavah angleskih renesancnih avtorjev (English Renaissance studies). Sele potem se je metoda razsirila na kasnejsa stoletja, preclvsem devetnajsto, in na ameriske avtorje. Zelo kmalu pa se je metoda razbohotila na vseh poclrocjih literarne vede in- bolj ali manj vzporedno - v humanisticnih veclah nasploh. Casovno je treba zacetek te literarnovedne smeri - ko se je izoblikovala kot prepoznavna usmeritev - postaviti na konec seclemdesetih. Omenimo na kratko kanonizirane preclhoclnike: Stephen Orgel (njegova dela iz veljajo ze za pravi novi historizem), Roy Strong, D.]. Gordon, ki so pouclarjali povezave mecl kulturnimi kodi in politicno oblastjo. (Nanje je vplival krog z Wartburg-Courtaulcl Institute, London, stiricleseta in pe~cleseta, s predstavniki E. H. Gombrich, Etwin Panofsky, Frances Yates, kt pa sevecla sami niso vee ozje povezani z novim historizmom.) Pomembni clogodki same prelomnice so: Greenblattov esej na Angleskem institl~tu (English Institute Essay) Improvisation and Power (1978), razprave Loutsa Adriana Montrosa o oblasti in renesancni poeziji ter teclanji clanki in srecanja MLA (Modern Language Association of America) na temo ideologije in beseclil angleske renesanse. In seveda Greenblattova knjiga Renaissance Self-Fashioning (1980) ter uraclno glasilo Representations, ki izhaja ocl leta 1983; ptvotno v Greenblattovem ureclnistvu skupaj z ]oelom Finemanom, Catherine Gallagher, Walterjem Bennom Michaelsom idr. (Nekateri izmecl njih so clani ureclnistva se clanes.) Novi historisti sami so se - in se morcla se - borili proti tej oznacbi, ki pa sta jo clokoncno utrdila zbornika Harolda Arama Veeserja The New Historicism (1989), zbirka razprav o pojavu, in The New Historicism Reader (1994), ki je zbirka kanoniziranih novohistoristicnih razprav. V devetdesetih se je metocloloski obrat torej dokoncal, venclar vprasanja, ki jih novi historizem odpira, nikakor niso nekaj preteklega, na kar bi lahko gleclali z razdalje, upostevati je namrec treba, da gre za najnovejso usmeritev v literarni vecli ki se nima izoblikovanih nasleclnikov-nasprotnikov. ' 2. RA.zUCNI POMENSKI OBSEGIIZRAZA Izraz novi historizem oznacuje predvsem dvoje: Greenblattovo delo in delo njegovih najozjih sodelavcev povezanih z revijo Representations, torej konkretno skupino avtorjev in del, pomemben pa je tudi drugi, sirsi pomen tega izraza, ko oznacuje pojave v literarni vecli, ki zdruzujejo pro~lematiko poststrukturalizma (posebej dekonstrukcije in lacanovske psthoanalize) s ponovnim zanimanjem za zgodovinsko usmerjeno raziskovanje. Veeserjeva zbornika sta meje novega historizma zacrtala siroko, kot je le mogoce, in v skladu s kriterijem.. taksnega ali drugacnega.. upostevanja poststrukturalisticnih teorij zaobjela tudi pojave, ki jih lahko razumemo - iz clrugacne perspektive - znotraj drugih tokov literarne vede. Ob tem je 53

2 treba omeniti dvoje glavnih skupin: razlicne oblike neomarksizma, posebej v obliki kulturnega materializma, in razlicne oblike feministicnih studij. Za ti podrocji se zcli, eta sta temeljno tuji novemu historizmu, ce naj ga konstruiramo kot nekaj primernejsega za raziskovanje v literarni vedi oct npr. dekonstrukcije. Vendar pa se v tern beseclilu ne bomo ukvarjali s spekulativno konstrukcijo koherentne novohistoristicne metodologije kot nove smeri v Jiterarni vedi, ki bi jo brzkone morali iskati na ravni t.i. filozofske metode oz. filozofskega vidika v literarni vedi temeljecega na teorijah Michela Foucaulta (Kos Uvod v metodologijo literarne vede). Nasa naloga na tern r~ es tu ~o pokazati. tet~eljn~ premike, ki zaznamujejo heterogeno vrenje dtskurztvnega tentonja, kt se p ovezuje z izra zom novi historizem (pretezno v ozjem smislu), torej preclvsem deskriptivna in negativna naloga pokazati meje in probleme ter jih ilustrirati z nekaj osreclnjimi deli ter pripaclajocimi polemikami. Prav tako pa na tern mestu ne bomo mogli pregledati novohistoristicnih pristopov na ozadju preclhodnih metodoloskih paracligem, _ki tu in tam posegajo globoko v novohistoristicno; naj na tern mestu samo omenimo amerisko traclicijo pragmatizma, marksizme in feminizme Cob feminizmih - ideologijah v literarni vedi - bi bilo treba premisliti tucli zelo vplivne kolonialne in postkolonialne stuclije). Novi historizet'l_l, ki bi se zclel aktualen ob kriticnem upostevanju elementov predhoclnth metocloloskih gibanj, je sirsi od najozjega pojma, venclar tucli precej ozji o ct najsirsega Veeserjevega p omena. Kakorkoli ze clobro izhoclisce za vstop v problematiko je Veeserjevih pet teme ljnil~ predpostavk, kot jih navaja v uvoclih k zbornikoma: 1. cia je vsako ekspresivno clajanje vstavljeno /embeclclecl/ v mrezo materialnih praks; 2. da vsako demaskiranje, nasprotovanje in vsaka kritika uporabljajo oroclja, ki jih obsojajo, in s tern tvegajo, da postanejo plen prakse, ki jo razkrivajo; 3. cia literarni in neliterarni te ksti" kro.zijo nerazclruzljivo; 4. da noben cliskurz, clomisljijski ali arhivski, ne omogoca clostopa do nespremenljivih resnic, niti ne izraza nespremenljive cloveske narave; 5. da metoda /critica l method/ in jezik, ki sta primerna za opis kulture v kapitalizmu, soclelujeta v ekonomiji, ki jo opisujeta (Veeser Introduction xi, The New Historicism 2, 14-9)... CO? tern je pomembno, eta nekateri avtorji, ki jih Veeser pogojno pnki.jucuje k novemu histori zmu, vztrajajo pri staliscu, eta se nekatere resmce venclarle ne spreminjajo - cia so beli heteroseksualni moski venomer u ~ iva li privilegije /.../, medtem koso zenske, geji in Inclijci venomer ~ laceva l.t ce n~ za to. "~ (Veeser N. H. 2, 25-6.) Veeserjeve tocke niso strogo s.tstemattcno t ~bra ~ e m se delno prekrivajo, zato bomo predstavili speciftko novega htstonzma se z clrugih viclikov NOVI HISTORIZEM MED FORMALIZMI IN HISTORICIZMI Z obratom k zgoclovinskim kontekstom in virom se novi historizem razlikuje oct formalizmov in strukturalizmov, ki so pretezno ahistoricni in se pogosto osredotocajo na znotrajtekstno imanentno. V jeclru teh pojavov se skriva vera v avtonomnost teksta, napolnjenega z vase zaprtim pomenom. Te predpostavke clolocajo oclnos novega historizma do ameriske nove kritike (New Criticism), od katere pa je vseeno privzel pomemben postopek natancnega branja (close reading). Tucli razmerje do strukturalizma in dekonstrukcije je bo lj zapleteno. Kljub zavracanju ahistoricnih tendenc, je od njiju prevzel preclstavo o tekstu kot znakovnem sistemu, seveda skupaj z dekonstrukcijskim poudarkom na vrzelih v navidezni sistematicnosti. Nezadovoljivost dekonstrukcijske metocle bomo ilustrirali na primeru interpretacije Dickensovega romana Hard Times. Lep primer dekonstrukcijske metocle v literarni vecli je poglavje o tern romanu v knjigi Stevena Connorja Charles Dickens. Connor dekonstruira enovitost smiselne ravni Trdih casov, tako eta pokaze na nezaclostnost clvojnosti logike razlike in logike iclentitete, ki pa je temeljila na predhoclnem dosleclnem abstrahiranju vsega konkretnega v posameznih.. realnih" ideologijah, ki nastopajo v romanu. Connor je zreclukcijo iclejne plasti deja na dvojnost sintagmatske in paracligmatske clominante, kjer vsaka utemeljuje po en konkurencen iclejni pramen romana, closegel pogoje, ki so omogocili logicno dekonstrukcijo te dvojnosti. Taksna interpretacijska resitev je sicer zanimiva in tudi uporabna za nekatere elemente romana, vendar pa se zdi, da celote romana z vso pestrostjo ni mogoce zvesti na abstraktno logicno protislovje. Glavni ugovor, ki ga naslavljamo na Connorja, je reduktivnost, njena posleclica pa je v skrajni obliki razpad celo tako trclnega sistema, kot je.. Graclgrinclova filozofija - racionalizem kot glavna tema romana - ki se, po tern ko se razblini metaforicni princip v njenem jedru, pokaze kot nekaj navideznega. Na ta nacin se izgublja vsak stik z realnimi gradniki, ki jih je Dickens prenasal iz svoje izkusnje sveta v literaturo. Seveda sprejemamo preclpostavko, da si Dickens ni izmisljeval logicnih kombinacij, ampak pretresal clruzbeno-zgodovinsko konkretne podobe sveta (Vaupotic, Hard Times Charlesa Dickensa in Mihail Bahtin pogl. 3.1.). Te2ave Connorjeve studije kazejo na problematicnost derriclajevske dekonstrukcije, ki napacla logicne sisteme in njihove manke, vendar pa pri tern izhaja iz reclukcije konkretnih cliskurzov na logicne opozicije. Novi historizem se nasprotno naslanja na Foucaultova stalisca, cia cliskurzivne prakse niso potencialne realizacije logicnih moznosti, ampak so mnozice okrnjene na tisto, kar se je v spopadu z clrugimi cliskurzi zares udejanjilo v izjavah. Odtocl nujnost stuclija konkretnih cliskurzivnih enot, kot so closegljive skozi ostanke tocno dolocenih zgoclovinskih trenutkov. 55

3 Vrnimo se nazaj na Veeserjevih pet predpostavk. Dekonstrukcija ne uposteva prve in tretje tocke. Zanima jo notranja logika, po kateri je tekst zgrajen in se ne posveca posebej zunajliterarnemu in zunajtekstualnemu, ki ga sploh ne priznava v njegovi specificnosti: verbalno v nasprotju z neverbalnim. Po drugi strani sta clruga in cetrta tocka neposreclno prevzeti iz dekonstrukcije: vsako razkrivanje je zakrivanje - spomnimo se na de Manovo slepo to, ki je pogoj uvicla (Virk ) - in ni diskurzivnega dostopa do.. Resnice.. in absolutnega clove.skega bistva. Dekonstrukcija sicer uposteva diskurz raziskovalca, peto tocko, venclar ga ne razume v ekonomisticnem kontekstu kapitalisticne druzbe. Veeser lepo formulira odnos novega historizma do dekonstrukcije, ki vztraja pri.. lingvisticnem neuspehu.. - vsak tekst je notranje izpraznjen. Od toe! bo lj ali manj neposredno izpelje novi historizem.. osebnostni neuspeh - osebnost (self) je veclno izpraznjena. Foucaultov individuum je raztopljen v.. napredujocih mikrostrukturah oblasti" (Veeser N. H. 12-3). Drugi pomemben tok v literarni vecli, na ozaclju katerega se pokazejo preclnosti novega historizma, je zgoclovinopisje, posebej v marksisticni obliki, ki je vecji del zamenjala pozitivisticno.. znanstveno.. zgoclovino. Novi historizem sevecla nasprotuje ekonomizmu in linearnemu pojmovanju zgoclovinskega cleterminizma po moclelu baze in naclstavbe, venclar je za novi histo rizem bistveno pojmovanje cloveka ko t clruzbenozgoclovinske konstrukcije. S tem nasprotuje traclicionalni.. zgoclovini iclej.. (history of ideas), ki konstruira npr. renesanso kot homogeno entiteto. Obicajna tarca napacla je clelo E. M. V. Tillyarcla 1he Elizabethan World Picture (1943), ki zclruzuje vse, cemur novi historisti nasprotujejo: zgoclovini ko t nedejavnemu ozadju literature in predstavam, da najvecje umetnine (Shakespeare) posreclujejo kolektivnega cluha.. kot clruzbeno realnost, ki je skozi meclij umetnosti p ovzdig njena na pieclestal ahistoricnega cloveskega bistva - zato je vulgarna zgoclovina obclobja nepomembna. Ob tern primeru viclimo, cia nekateri vicliki marksizma pravzaprav ustrezajo novohistoristicnim kriterijem, vsaj po Veeserju. Marksisticna kritika Tillyarcla bi ustrezala p1vi predpostavki, cia je vsako clejanje v superstrukturah, kot je npr. umetnost, usidrano v materialnosti socialnozgoclovinsko clolocene strukture. Neomarksizmi in kulturni materia lizmi lahko v raclikalnih oblikah sprejmejo vase tucli ostale preclpostavke novega historizma, kar je razumljivo sprico Veeserjeve inkluzivnosti. Tdave nastajajo sevecla v zvezi z clrugo tocko, ki trcli, cia je vsaka emancipatoricna clrza neustrezna, in cetrto, cia ni nespremenljivih resnic (torej privilegiranosti materialne zgoclovine). (Prim. zrcalno poclobo stalisca cleko nstrukcije.) Koncno, pravi marksisti seveda ne sprejemajo trditve, cia so po svojem bistvu integralni del kapitalisticne kulture. (Na tem mestu je treba doclati, cia je histo ricni materializem kot filozofija zgodovine sevecla traclicionalen in ne more sluziti za pocllago poj- 56 movanju zgodovine, I <i Ustl eza clanasnj emu casu in ki kljubuje clekon strukcijskim izzivomy 4.1 NAKIJUCNO, OBROBNO poetika IN ODRIN]ENO - GREENBlATT IN KAPITALIS11CNA Cetrto poglavje te preclstavitve bo opozorilo na tri ~e ~a p~i ~ogl~cl P azne posebnosti novohistoristicnega pristopa: pouclaqanj.e ~~ 1 g 1 malnklh o 'clikov in predmetov raziskave, omejevanje.. ra z'skave I. na najbltzje.- <Onte - ::e raziskovanega in, tretjic, cloclajanje avtobiografsklh zastranltev v same rave Poglejmo si prvo posebnost. razp Ob branju Greenblattove razprave Fiction a~d ~r~ctio~ C?re~nb l~tt S N.) o izvihavanju in g retju penisa in vagine, o nju111 tsto~tl, _tazl.tkah ~~ v~esn i h stanjih, si bralec lahko misli, ali niso povezav~ z hteta~u. JO z~o l! kll uxl1e in nej)omembne? Novi historizem se ukvaqa z m~ t gmaln l mt na 1... c1 v )Oclatki in iz njih izpelje robne ugotovitve, k1 seve. a. ze na. prv1 pogled. ne. ~zclr2 i'o precl monumentalnimi arhitekturami tracltoona.lnth ~goclovm ah filozolskih sistemov. Seveda je danasnja postmoderna sltuacija d ru gac~a: moclerni grand recit je postal nekaj slabega, nujno ~ezaclostn~~~~ ~a 0cl et riha a o male zgoclbe, cesar se kljub vsemu se msmo nava II.. a.~ en P J J I' cia 1.e osrednja prednost novega htstouzma :r White v skladu s tern ugotav p,... I d. c I d odkrivanje vidikov, ki prelamljajo, reviclirajo m slabijo pre~ a UJO <~ e, k e ovezano z zanimanjem za epizodicne, anekclottcn~, n~ JU ne, e~:~ ti c~e, odrinjene ali preprosto skrivnostne vidike zgoclovmskth clokumentov.. ad] Hillis zacetni sok stika z novim historizmom lepo 1 u stnt~~ nap.. Millerja v osemclesetih, cia gre za.. obrat stra.n od.teot.'ije. k zgod~vml (Veeser Introduction x). Danasnje stanje raztskav Je stcet l~osta.v t~~ ~o l stalisce na laz saj so teoreticna vpra.,anp x v sa mem 1 edru. novo. 11stonsttc1111 de bat in v vedini definicij pojava. Pomembno je tudi pojasntl~, da ;e novohistoristicna metoda razlikuje o cl t.i. analize a clef, torej p~ a~ tneg~ premetavanja na videz nepomembnih poclatkov, z namenom a I se tt izkazali kot k ljuc do velicastne celote. 1 su New Historicism: A Comment ugotav r Ja, da, J'e v ospreclju novega his- ' Hayden \'II lite v SVOJem spl.. kumenti same razprave, pa tucli eksistenca p reteklih torizma zavest o teksru a l nost\ ~!oclov~ne ~:7alno je ~iskurzivno skonstruirano in jezik jc clialoski, clogoclkov so veclno clam zgo J o t te st. WI 't o dar' a pomen premestitve pouclarka z diahronetorej socialen. Slecle~.Louisu A. Mc~~~~~:~,a s~~l~r~n~o k~ lturn ega sistema. Stem dosdemo sklaclnost ga teksta. avtonomne 1. hterarne k' kot zgo nov1. I 11stonzem... z d uz LI J e ra zisko vanj e disk ret nih umetnin na eni 1 1 ' formahzma m 11stonzma, dmzbenih institucij in praks I. s S kontekste nehterarnega Ill OS a 11 1 strani ter njihove vk JU~enos ll v r e. bl'k' kaze kot sekven-. k 1 I' a Zgodovma se v nov1 o 1 1 na clrugi z vidika interclependentnosllte stuak l~ceegvaapnojej.~a traclicij'o formalizmov in praskega stmktuk I 'h t mov Sevecla pa tovrstno s 1 ca u turn1 SIS e.. cl oblasti na ra~un mreze raznih tekstov ralizma poraja ugovore, cia White zmanjsuje pomen o nosov (Scott). 57

4 Poglejmo si nagnjenost novega historizma k nakljucnemu v luci Veeserjevih petih predpostavk. "Nakljucnost" razprav, virov in ugotovitev je povezana s prvo in tretjo predpostavko: vsako ekpresivno dejanje je vtkano v dinamicno mrezo diskurzivnih in nediskurzivnih praks, in s cetrto predpostavko: da ni trajnih resnic in platonskih bistev. To pomeni, da ni jasnih kriterijev, kaj je pomembnejse od cesa drugega. Samozavest omejenosti deloma celo resuje ali vsaj ozavesca problematiko nezadostnosti vsakega diskurza (druga predpostavka). Z dolocenim cinizmom in zadrzki lahko pritrdimo tudi peti tocki, ki vsebuje enega najvecjih grehov novega historizma - "herezijo dobrega kapitalizma... Gre za razprave, ki skusajo, ce uporabimo izviren Greenblattov model,,zasluziti" na robovih pomembnih clruzbenih pojavov - v splosni rabi je poclobje posrednika (go-between, middelman, crosscultural broker), trgovca (long-distance trader), tudi prevajalca, ki s svojo mobilnostjo in impersonalnostjo - v smislu izpraznjenosti - kot na trgu (marketplace) aktivno prisostvuje pri krozenju (circulation), izmenjavi (exchange) in pogajanjih (negotiation), v katere je vkljucen- bolj ali manj simbolicen - kapital ali valuta (currency): clenar, uzitek, strah... S tega viclika bi lahko imenovali novi historizem "kapitalisticna poetika... Navidezna nezadostnost novohistoristicnih razprav (po nasem prepricanju) ni nekaj nepomembnega, ravno nasprotno, gre za osreclnje clolocilo metocle, ki deluje v svetu brez trclnih temeljev, brez jasnih mej meet disciplinami, meet estetskim in politicnim, nujna posleclica tega pa je tucli imanentna raclikalna icleoloska kritika, ki ukinja vsakrsno emancipatoricno subverzijo dominantnih ideologij (kar je trn v peti kulturnih materialistov, feministk, iclr.). Ob tem je treba opozoriti na dve bistveni foucaultovski prvini: povezovanje oblasti in veclnosti in rekonceptualizacijo oblasti, ki ni vee "humanisticno trivializirana" (Greenblatt Poet. 211), ces da je oblast preprosto v rokah enega cloveka (npr. kralja), ampak se resnicna struktura oblasti razkriva v njeni mikrofiziki - zaracli tega jo je treba raziskovati»od spoclaj navzg01.., iz na viclez nepomembnih poclrobnosti. 4.2 GOSTI OPIS IN LOKALNO VEDEI'ijE - ANTROPOLOGUA CUFFORDA GEERTZA Osredotocenje na najozje kontekste dolocenega teksta, t.i. lokalno vedenje (local knowledge) povezuje novi historizem s kulturnim antropo Jogom Cliffordom Geertzem in njegovo metodo gostega opisa (thick description), posebej kot jo najclemo v knjigi The Interpretation of Cultures (Greenblatt The Touch of the Rea[). Pri tem je pomemben poudarek na omejenosti lokalnega razumevanja in zavracanju univerzalisticnih razlag (kot sta moclela razrednega boja ali makroekonomskih sprememb). Naj poudarimo, da gre za enega najpomembnejsih virov za novi historizem, poleg feminizma in ostalih manjsinskih stuclij, Foucaulta ter Mihaila Bahtina- po Glossary of Literary Terms, M. A Abrams, 1992 (Veeser N.H ). Glavni napadi na Geertza (preclvsem z levice) se zbirajo okoli ugovora o apoliticnosti, za nas pa so zanimivi, preclvsem kolikor osvetljujejo osreclnje zagate novega historizma. Vincent P. Pecora v studiji The Limits of Local Knowledge ob kritiki sicer zares traclicionalne Geertzeve metoclologije napacla tudi novi historizem. Treba je poudariti, cia pravilno pokaze na nekatere ocitne neclosleclnosti nekaterih novih historistov, posebej predpostavke o imanentni subverzivnosti literature v spisih Stephena Greenblatta. Sicer pa se njegova kritika vecji del dotika problemov raziskovalcevega horizonta, ki proclira v raziskovani tekst. Kot primer navaja reclukcionizem novega historizma, ki npr. pokaze istost dveh zgoclovinskih pojavov, nato pa pokaze se, kako gre vseskozi za ahistoricni raziskovalcev clozivljaj. V ospreclju je torej ugovor avtobiografski climenziji novohistoristicnih razprav, ki jo bomo se omenili. Podobno usmerjena sta tudi ugovora enacenju teksta historicnega drugega z metodo samega raziskovalca - lep primer tega je Greenblattovo raziskovanje renesancnega ustvarjanja osebnosti (self-fashioning), ki je pravzaprav ahistoricni model gradnje osebnosti npr. tudi samega Greenblatta - in tudi tretji enacaj, privzemanje ustvarjanja osebnosti kot modela metode. Tekst drugega se torej ne enaci samo s tekstom raziskovalca, ampak tudi z raziskovalno metoclo. Koncno Pecora nasprotuje clekonstrukciji, ki po njegovem ne razlikuje meet sistemi oznacevanja in ki je prav tako kot geertzovska antropologija zgolj teoreticna apriorna danost ter povsem nezgodovinska. 4.3 AVTOBIOGRAFSKOST, HERMENEVTIKA, RECEPCUSKA ESTETIKA IN POUTIKA Novi historizem prinasa tri na viclez povrsinske novosti v metodologijo literarne vede: nakljucno povezanost pojavov, zavezanost lokalnim razumevanjem - o obojem smo ze govorili - in poudarjanje osebnega (Veeser N. H. 9-10). V naclaljevanju, ko bomo ob Greenblattu predstavili tipicno zgradbo novohistoristicne razprave, bomo vicleli, da je eden njenih bistvenih sestavnih delov avtorjev metodoloski samopremislek, ki pogosto meji na neznanstveno osebno izpoved. Tucli ta znacilnost novega historizma se dotika osrednjih problemov: kako priti do zgoclovinskega clrugega, pa naj bo to tekst ali ne, ce je vsakrsno vedenje veclno v sferi imanence, kot trcli Levinas, ce je dostop do drugega nemogoc (ker ga seveda nocemo konceptualno kolonizirati s svojim apriornim videnjem in vedenjem). Gre seveda za hermenevticna vprasanja pravil, nacinov ali zgolj moznosti razumevanja. Ce vsajenost literarnega dela v clruge clruzbenozgoclovinske diskurze in institucije relativizira njegovo avtonomnost, potemtakem mora tucli raziskovalceva vstavljenost v sirsi kontekst opustiti svojo avtonomnost in "objektivnost". S temi pouclarki se novi historizem priblizuje hermenevticni tradiciji, ki pa je kot svoje preclhodnice ne navaja pogosto. Vseeno najclemo 59

5 formulacije, npr. v besedilu Michela McCanlesa The Authentic Discourse of the Renaissance, cia je v jedru nove metodologije konstituiranje /.../ teksta skozi intertekstualnost, ob cemer sta elva teksta postavljena skupaj in zlita: konstituirani diskurz renesanse in konstituirajoci diskurz raziskovalca (Montrose 35). To nas spomni na Gadamerjevo zlivanje horizontov interpreta in teksta. Na tem mestu naj omenimo, cia se novi historizem natancneje ne opredeljuje do tradicije hermenevtike, najdemo npr. zgolj zavracanja psihologizma hermenevtike diltheyevskega tipa. Stiki z estetiko recepcije in ucinkovanja so prav tako nepoudarjeni, vendar obenem ni mogoce reci, cia jih sploh ni. Brook Thomas poudarja podobnosti med stalisci Jane Tompkins in Stanleyja Fisha, osrednjega predstavnika recepcijske estetike na angleskem govornem podrocju, ki je, denimo, prispeval sklepni komentar za Veeserjevo The New Historicism. Catherine Gallagher opozarja na pomen in nevarnosti raziskovanja recepcije (Gallagher 44). Tudi Greenblatt se sklicuje na Wolfganga Iserja, glavnega predstavnika estetike ucinkovanja (Greenblatt Poet. 216). V jedru hermenevtike je upostevanje mesta razlagalca (in konvencij kritiskega zanra) v postopku razlaganja, ki potemtakem ni zgolj inertno prenasanje podatkov z enega mesta na drugo, ampak ima v tem procesu kljucno in produktivno vlogo prav razumevajoci razlagalec z vso svojo ideolosko (v najsirsem smislu) prtljago vred. Poglejmo sis tega vidika elva najznacilnejsa novohistoristicna predstavnika: Stephena Greenblatta in Louisa Montrosa STEPHEN jay GREENBIA1T IN HERMENEVTIKA Greenblatt zacenja svojo knjigo Shakespearean Negotiations na poeticen nacin s slavnim stavkom:,zacel sem z zeljo, cia bi govoril z mrtvimi." Ob tem cilja seveda predvsem na glasove mrtvih, kot so se ohranili v tekstnih sledeh. Res je, cia sem lahko slisal samo svoj lastni glas, toda moj glas je bil glas mrtvih, kajti mrtvi so si zamislili, cia bi pustili tekstualne slecli samih sebe, inti sleclovi postanejo slisni v glasovih zivih (Greenblatt S. N. 1). Pomembno je opozorilo na omejenost raziskovalca na njegov lastni glas, znacilna pa je tudi poljubno-avtobiografska utemeljitev dejstva (npr. z.. ljubeznijo do literature.., omenja pa tudi.. konvencionalnost" izbora Shakespeara za predmet raziskovanja), cia je posebna vrednost polozena v literarne glasove, ki kot cia lazje prebolijo izgubo materialnega izvora, ker jo v svoji zavestni fikcionalnosti -.. formalisticnem, samozavedajocem se posnemanju zivljenja" - vnaprej.. predvidevajo in s tem ocltehtajo" (ib.). S stavki:.. ce sem hotel slisati enega, sem moral slisati mnoge glasove mrtvih. In ce sem hotel slisati glas drugega, sem moral slisati svoj glas," (ib. 20) Greenblatt cilja na druzbenost jezika (v najsirsem smislu), tako ocldal- 60 jenih tekstov kot tucli samega interpreta. Vendar pa razume vclenjenost posameznega glasu v celoto govorne komunikacije na specificen nacin, ki ga dolocajo ekonomske kategorije: "Govor mrtvih, enako kot moj lastni govor, ni zasebna lastnina.. (ib.). Za Greenblatta v Poetiki kulture naproti (215-6) je novi historizem praksa, in sicer interpretacijska praksa, ki jo urejuje ekonomisticno poclobje pogajanja (ki smo ga ze omenili). Umetnisko delo je zanj.. proizvod pogajanj med ustvarjalcem ali razredom ustvarjalcev na eni strani (ti imajo kompleksen, a clruzbeno skupen nabor konvencij) ter institucijami in druzbenimi praksami na drugi straniu. Tucli.. soclobna teorija" (izraz cilja na literarnovedno metoda) je proizvod kompleksnega procesa menjave, ki je posebej pozorna na prenose,iz ene cliskurzivne sfere v drugo... OCitno je, cia ne gre za preprost proces prisvajanja, ampak za kompleksne menjave druzbenih valut (ocl clenarja, do zanimanja, uzitkov, strahu... ), ki se pogosto oclvijajo na robu obstojecih diskurzivnih polj. Soclobna teorija se mora umestiti kot oclgovor nato /estetsko/ prakso / pogajanj/: ne zunaj interpretacije, temvec v skrite kote pogajanja in menjave. Novi historizem je torej bolj interpretacijska praksa, kot celovita doktrina - ali vsaj doktrina (tej oznacbi Greenblatt ostro nasprotuje), ki je uporabna za interpretacijsko prakso, njena teorija pa je hermenevtika. Posebno pozornost nam z viclika hermenevtike pritegne mesto, kjer Greenblatt poudarja, sklicujoc se na Michaela Baxandalla, cia sta umetnost in druzba elva.. nehomologna sistematicna konstrukta.., ki sta vsiljena medsebojno prezemajocim se pojavom. Gre za elva razlicna nacina.. kategorizacije clovekovih izkusenj". Navajajoc Baxandalla predlaga, cia mora kakrsenkoli poskus, cia bi oba termina spravili v meclsebojni oclnos, najprej.. modificirati enega od terminov, cia postane ustrezen drugemu, tocla pri tem se ne sme pozabiti, kaksna modifikacija je bila potrebna, kajti to je nujni del informacije o tem terminu... V konkretnem Greenblattovem primeru to pomeni, cia razume termine druzbena.. valuta" in.. pogajanja" metaforicno - stem naj bi opisal sistematicne popravke, ki so potrebni, cia pride do.. menjave... Metaforicna raba izrazov je znak.. nase manipulacije in prilagoditev soroclnih sistemov... Greenblatt poudarja pozornost, ki naj jo novi historizem posveea metodoloskemu aparatu, ki unicuje posebnosti raziskovanega pojava, torej tisto, kar naj bi.. historiziranje" ohranilo. Interpretirano ni resnica sama, ampak zgolj retoricno (s podobjem) strukturirana interpretacija. (Omenimo povezanost hermenevtike s tradicijo retorike.) Vendar je pomembno clodati, cia Greenblatt vecji del ne vidi tezav v raziskovalcevem ukinjanju objekta raziskovanja, ampak pouclarja performativni vidik sodobne kritiske prakse, ki oclgovarja izzivom kapitalizma. Stephen Greenblatt je na pocllagi razlicnih vplivov razvil izviren..interpretacijski moclek Res je, cia bijejo v oci problematicne formulacije o 61

6 danosti preddiskurzivnega.. gradiva", ki ga literatura (tako ali drugace) predstavlja, vendar smo pokazali, da je v jedru Greenblattove metode natancno izoblikovana hermenevticna sestavina, ki nacrtno nasprotuje tradicionalni.. mimeticni teoriji umetnostk LoUIS ADRIAN MONTROSE IN POUTIKA Stalisce Louisa A. Montrosa v razpravi Prof essing the Renaissance: The Poetics and Politics of Culture predstavlj a drugi poudarek v hermenevticni razseznosti novega historizma. Montrose prenasa poudarek s.. poetike", ki predpostavlja tekstualnost vse realnosti in zapleta problematiko literarne mimezis v njeni spoznavni razseznosti, na.. politiko", torej ideolosko doloceno stalisce raziskovalca, ki glede svojih posegov v svet Cpa naj bo to tekst ali ne) ni nevtralen niti univerzalen. (Seveda tako Greenblatt kot Montrose pravzaprav upostevata oboje, razlike naj bi bile v stopnji.) Omenimo npr. mnenje Gayatri Spivak, ki v nasprotju s tradicionalno primerjavo literarnega znanstvenika z zdravnikom - tekst je njegov pacient - raje razume tekst kot avtorjevega sokrivca (Veeser Introduction xiv). Omenjeni prenosi poudarkov vodijo v Montrosovo nasprotovanje Greenblattu. Montrose napada esej Poetiki kulture naproti, kjer se Greenblatt, kot pravi Montrose, kaze kot.. neopragmatist" v odnosu do clveh»totalizirajocih cliskurzov", marksizma in poststrukturalizma, za katera je po Greenblattovem mnenju.. zgoclovina zgolj prirocni anekdoticni okrasek na teoreticni strukturk (S pragmatizmom meri Montrose predvsem na t.i... ocjpor do teorije...) Ce se v teh dveh primerih, za Greenblatta,.. zgodovinska protislovja zreducirajo v moraine imperative", pa sam ponuja kot alternativo,empiricno zgodovinsko analiza.., ki je,ideologija ni vklenila". Z umikom v osebno anekdoto nam Greenblatt nakazuje, da praksa kulturne poetike vkljucuje zavrnitev kulturne politike /cultural politics/. Moje prepricanje je, da njuna razdelitev ni nic bo lj zazelena kot mozna (Montrose 32-3). Montrose se zavzema za.. neprestan dialog med poetiko in p olitiko kulture" (ib. 24). Avtobiograficni element interpretira Montrose, pa tucli mnogi drugi, kot (vecji ali manjsi) odmik o cl politike. Montrose nasprotuje traclicionalni binarni opoziciji strukture (ki doloca indiviclua) in subjekta (njegova avtonomna energ ija), zamenjati jo mora preclstava o interdependentnih socialno-historicnih procesih strukturacije in subjektifikacije. Pri tem sledi ugotovitvam Raymonda Williamsa (marksisticnega aceta britanskega kulturnega materializma) in pouclarja njegov nevtralni, temporalni in clialoski pojem icleologije (in kulture), ki je nestabilna. Montrose zahteva tucli oclpravo staticne binarne opozicije obvladovanje (containment) in osvobajanje (subversion). Po njegovem mnenju je tekst preclvsem akcija, ki jo je treba razumeti z vso notranjo 62 problematicnostjo vred- ni namrec tocke zunaj zgoclovine, ki jo raziskujemo, ni pobega od ideologije, prav tako pa ni akcije v iluziji neicleoloskosti. Vendar se Montrose na tem mestu ne ustavi, najde zanumv pouclarek, namrec prelamljanja ene icleologije ob drugi, njihova vzajemno delovanje in razsvetljevanje. (Omenimo, da gre za hermenevticno stalisce Mihaila Bahtina, ki ga Montrose ne omenja, venclar to ne pomeni, da ga ne pozna, saj gre za enega glavnih vplivov na Raymoncla Williamsa.) (Klancher 87.) Po tem ko kategoricno zavrne.. nuzijo" pobega od ideologije, se posebej kot temelja politicne in institucionalne akcije, Montrose nadaljuje: Venclar pa ze sam proces subjektivnega zivljenja spopaclov in protislovij znotraj ene ali med vee ideologijami omogoca clozivetje faset nase lastne subjektivacije v premicnih notranjih razclaljah - brati kot v prelomljeni svetlobi en del nase ideoloske inskribcije skozi drugo. Refleksivno veclenje, sicer clelno in nestabilno, morda vendarle claje subjektom sredstva, ki jih pooblascajo kot agente (Montrose 30). Montrose vztraja pri poudarku na problematiki clelovanja (politicnega) in ne spoznavnega (poetika ali apoliticna razlicica hermenevtike). Pri tem je pomembno, da vidi emancipatoricne moznosti v izkusnji.,zivljenja spopadov" mecl ideologijami, ko dozivljamo posebnosti lastne subjektivacije, kinas po eni strani doloca, venclar na nekaksen oclprt nacin. Ob tem se vzpostavlja clelno refleksivno veclenje, ki izhaja iz lomov mecl icleologijami, ki jih zivimo, to pa je temelj za politicno clejavnost. Esej Montrose zakljucuje v slogu Foucaulta, da postavljenost znotraj ideologije, torej polja oblasti, omogoca tako zavest o lastni zgoclovinskosti kot.. omejeno, pa vendar otipljivo moznost spodbijanja rezima oblasti in veclnosti, ki nas obenem vzpostavlja in omejuje" ( ib. 31). *** Montrose torej zagovarja stalisce: eksplicirati svoje delovanje in clelovati! Veeser sledec Franku Lentricchii in Stanleyu Fishu opozarja, cia so se med novimi historisti samoobtozbe pravzaprav spremenile v nekaksen ritual (Lentricchia 241, Fish 315, Veeser N. H. 16). Kakorkoli ze, samorazgaljanje v sklepih novohistoristicnih razprav izvira iz hermenevticne samozavesti, vendar pa teoreticno ozavesceno odbijanje ocitkov vseeno ne razresi pomembne napetosti mecl zeljo po izgovarjanju pomembne.. resnice" in njeno nujno omejenostjo - s spoznavnega in politicnega vidika. Ena od (atraktivnejsih) oblik samorefleksije so tucli greenblattovske zgeckljive izpovedi, ki spominjajo npr. na tabloidni senzacionalizem, npr. na koncu razprav The Imp rovistion of Power in Marlowe and the Will to Absolute Play. Tovrstni avtobiografski clodatki so postali nekaksen.. zascitni znak" novega historizma. 63

7 Za konec zato omenimo se zantmtvo Veeserjevo pripombo, ki vzporeja razsiritev pomenskega obmocja te rmina politika v sestdesetih, d a je postal prakticno neuporaben - na nesreco marksistov, ki so se desetletja prickali glede natancnih pomenov /.../ besec(.. (Veeser N. H. 9) - z intlacijo pojma ekonomija v novem historizmu. Pri Greenblattu je velik poudarek na vpletenosti literarne vede v kapitalisticni kontekst - s tega vidika ni nepo membno, cia je osebna no ta bolj zabavna, spomnimo se samo na razveclrilno be rljivost Greenblattovih razprav. Vendar sta glavna vira avtobiografskih cloclatkov v novem historizmu najbrz hermenevticna zavest, da lahko razumemo zgolj nam najblizje dozivljaje in je zato bo lje, da se tej okoliscini posebej posvecamo, pa cetucli na racun izgube (nezanesljive) odclaljene realnosti; clrugi, marcia se po membnejsi vir pa je zavest o neho mogenosti indiviclua, ki ga naseljujejo in omogocajo razlicne subjektne pozicije: zenska, Aziat, profesor angleske knjizevnosti, mati, homoseksualec itcl., ki vse ocllocilno posegajo v tisto, cemur smo nekoc rekli znanstvena objektivnost. 5. GREENBIAIT- TIPICNA ZGRADBA NOVOHISTORISTICNE RAZPRAVE..Velika vecina piscev se strinja, cia so najbolj znacilni primeri novega htston zma razprave Stephena Greenblatta. joel Fineman opisuje tipicno zgraclbo novohisto risticne razprave sklicujoc se na model anekclote. /Novohistoristicni/ eseji /.../ se zacnejo z uvoclno anekdoto uvajajoc zgoclovino, sle cli amplifikacija, nato mo ralizirajoc zakljucek, ki sluzi ko t konec zgoclovine, in temu vcasih sle cli se ena anekdota, cia bi stvari ostale oclprte /...!(Fineman 64). Na tern mestu nas zanima preclvsem tipicni sestavni de li novohisto risticne razprave. Se bolj natancno jih opisuje Veeser. Omenja pet bistvenih tock, ki jih bomo ilustrira li s p rime ri : anekclo ta, zgrazanje (outrage), upo r (resistance), obvlaclovanje upora (containment) - slecl nje tri tocke bi lahko povzeli v Finemanovo amplifikacijo - in ko ncno avto biografija lite rarnega znanstvenika. Vzemimo za prime r veckrat natisnjeno Greenblattovo razpravo Invisible Bullets. (Prva objava revialno Nato se veckrat v popravljenih oblikah - omenimo samo objavo v temeljni p ublikaciji kulturnega materializma Political Shakespeare: New Essays in Cultural Materialism in monografiji Shakespearean Negotiations.) Uvoclna anekdota govori o Thomasu Harriotu, ki se je kot druzbeni stereotip ateista pojavil v nakljucni vohunski clenunciaciji Christo pherja Marlowa, ces cia je ta izjavil, cia je bil Mojzes zgolj iluzionist (juggle r: prevarant, igralec, clramatik) in bi bil kate ri ocl harriotov p recej boljsi. Harriot je bil: 64 najlucidnejsi elizabetinski matematik, izveclenec v kartografiji, optiki, navigacijski znanosti, p rivr2enec atomizma /.../ avtor prve izvirne knjige o prvi angleski koloniji v Ameriki, in imetnik nevarnega ateisticnega slovesa /.../(Greenblatt S. N. 21). Za Greenblattovo rabo je pomembna njegova knjiga A Brief and True Report of the New Found Land of Virginia (1588). V njej opisuje svoje bivanje v koloniji mecl Inclijanci (Algonquin), kjer se bolj ali manj razlocno pokaze, cia je krscanska relig ija lahko tucli zgolj makiavelisticno oroclje premoci nacl naivnimi Inclijanci. Se vee, Harrio t je prica rojstvu religije, ko Inclijanci razumejo bele priseljence kot bogove in ko kasneje priznajo premoc krscanskega Boga. Green blatt je tokrat jasen glecle funkcije anekclot v svojih razpravah: rae! bi predlagal, cia nam bo razumevanje oclnosa mecl ortocloksijo in subverzivnostjo v Harriotovem besedilu omogocilo sestaviti interp retativni model, ki ga lahko uporabimo za razumevanje precej bolj zapletenega problema, ki ga zastavljajo Shakespearove histo rije (ib. 23). Ane kclota je torej potrebna za konstrukcijo interpretativnega moclela. Skozi optiko Harriotovega teksta in zapletov okoli njega se bodo jasneje po kazali p roblemi Shakespearovega teksta. Ob rem je pomembno opozoriti, cla Greenblatt venomer znova po uclarja, cia ne gre za traclicionalni vsebinski vpliv neliterarnega beseclila na literature, ampak za poclobnosti (in razlike) mecl Shakespearovimi g leclaliskimi strategijami in tistimi, ki vzpostavljajo Harriotov tekst, ter vstavljenost obojih v skupni kontekst clruzbenih oclnosov. Zgrazanje, upor in obvlaclovanje upora (kot segmenti novohistoristicne razprave) so vicini na raznih ravneh - preclvsem clveh, na ravni Harriotove knjige in ravni Shakespearovih gleclaliskih historij. Stopnjo zgrazanja preclstavlja, kot je pri Greenblattu obicajno, grozljiva brutalnost kolonia lizma, ko so Inclijanci zatrti s sredstvi, ki se jib sploh ne bi smelo (in na prvi poglecl niti moglo) uporabljati v ta namen, npr. religijo. Opisano je Harriotovo optimisticno stalisce, ki obenem oclpira problematicnost svojega podjetja in jo aktivno pozablja. Shakespearov primer tega odnosa naj bi bil p rvi del Hem ika IV. Subverzivnost se p roizvaja v korist oblasti, ki vidi zgolj bogastvo in koristnost pojavov. Naslednja stopnja razprave je upor (zatiranih), vstopanje v optiko koloniziranih Inclijancev, ki taka ali drugace dobijo svoj glas v Harriotovem beseclilu - primer tega je teorija bolezni, ki je na las poclobna danasnjim, torej, cla so eno ocl sreclstev kolonizacije neviclni bojevniki, ki sirijo bolezni, clanes bi rekli bakterije in virusi. s tega viclika kaze Shakespearov drugi del Hem ika IV. brezobzirnost vladajocih, ki se zanimajo za clrugega zgolj to liko, cia bi ga bo lje sovrazili. Kraljeva oblast temelji na licemerstvu, ki mu verjamejo celo najvecji licemerci, tako nekako bi se glasila tokratna Shakespearova poanta z viclika upornih glasov, venclar pa v cenzuri podvr2enem gleclaliscu up rizoritev ni imela te2av. (Vseeno ne bi mogli reci, cia Harrio tovi pogledi niso zbujali sumov o prevratnosti, spomnimo se samo na neprestane obtozbe o ateizmu, ki so 65

8 bile tedaj smrtonosne.) Sintezo v srnislu obvladovanja upora utelesa tretji del historij o Henrlku V., tokrat tudi s tern naslovorn. Greenblatt o rnenja rnoznost razurnevanja harriotovske situacije, kot da smo vseskozi tako v poziciji kolonialista in koloniziranega. Problematicnost moraine sprevrzenosti kolonialne oblasti pouzije blisc te oblasti- skozi Harriota in Shakespeara se narn pokaze specificnost (angleske) renesancne oblasti. Na tern rnestu se Greenblatt dotakne osrednje problernatike, s katero se ukvarja v svoji knjigi Shakespearean Negotiations- razprava Invisible Bullets stoji v njej na prvem mestu, takoj za metodoloskim uvodom The Ci rculation of Social Energy. V uvodu avtor pove, da ga zanima krozenje.. druzbene energije" in sicer posebej nacini, kako so posamezne (v taksnih ali drugacnih diskurzih rnaterializirane) druzbene energije skozi.. p 0 gajanja" prestopile iz raznih institucijskih, praksicnih ali diskurzivnih kontekstov v e l.izabetinsko gleclalisce kot institucijo in Shakespearove igre posebej, ter tuch, kaksni prenosi te energije so potekali v nasprotni smeri. Zanimiva je Greenblattova tipologija.. jzmenjav": (1) preprosta polastitev (appropriat~on), (2) nakup in (3) trije tipi simbolicne priclobitve (symbolic acquisitton) z reprezentacijo - (3a) priclobitev s simulacijo (uprizarjanje teatralicnih zunajgleclaliskih situacij, npr. kraljevih pomilostitev); (3b) metaforicna priclobitev (izhodiscno poudarjanje razlik z druzbenimi obrecli priklice v zavest gledaliscu clrugace nedostopne poclobnosti in z njimi del clruzbene energije izvirne prakse); (3c) sinekclohicna ali metonimicna priclobitev (uprizorjen je del namesto prepoveclane celote) (ib. 8-11). Greenblatta torej zanima, od kocl zanimivost in energija elizabetinskega g~eda li sca in konkretnih Shakespearovih iger posebej. Zakaj in kako je ntcevost izra zito neilu zionisticnega gleclalisca ohranjala oblast in vpliv nacl obcinstvom? V primeru historij o Henriku V. se Greenblatt osreclotoci na glecla li.sko. priclobiva nje karizme skozi njeno subverzijo, na priclobivanje oblastt, kt p oteka skozi spocl kopavanje njenih temeljev. (Gre za metaforicno priclobitev - 3b - po navedeni tipoloski shemi.) Kot v primeru Harriotove oblasti nacl Inclijanci, ko je izvir uporniskih tonov zelja po povecevanju kraljeve oblasti, tucli ucinkovitost elizabetinskega gleclalisca temelji v falsifikaciji. Prine Hal (v obeh clelih Henrika IV), kasnejsi Henrik V., je kot dramatik - iluzionist iz vohunskega porocila o Marlowu. Svojo oblast crpa iz praznih vreclnot. Ustvarjanje subverzivnosti je pogoj oblasti, venclar Greenblatt pouclarja, cia ne gre za teoreticno nujnost, ampak zgodovinski pojav: poetika elizabetinske oblasti je tucli poetika teclanjega gleclalisca, to pa temelji v privilegirani viclnosti oblastnih struktur tega obclobja ( v nasprotju z npr. panoptizmom realisticnega romana in clevetnajstega stoletja). Elizabetinska oblast se uprizarj ~ preclljuclstvom, tako kot elizabetinsko gleclalisce, ki temelji na clomisljiji ljuclstva, venclar tone preprecuje silovite oblasti nacl istim ljuclstvorn, ki mu jo claje. Angleska oblika.. absolutisticne teatralicnosti" omogoca Shakespea- 66 rovo prevratnost, ki pa jo obvladuje (in premaguje) sama forma kot temeljni izraz renesancne oblasti. Vicleli srno, cia se Greenblattovo interpretativno stikanje Harriotovega teksta (in tudi nekaterih clrugih, ki jib nismo omenjali) in Shakespeara ne iztece v vsebinskih preclstavitvah harriotovskih zagat iz angleske zgoclovine- s tega vidika je posebej zanimiva historija Rihard II. Greenblatt se v sklaclu s tokratnim projektom (knjiga Shal~espearean Negotiations) posveca preclvsem Shakespearovi polastitvi pomembnih energij, ki jih sproscajo in urejujejo prakse, ki jih opazamo tucli v Ha rriotovem tekstu. Poclobno je npr. clruga Greenblattova razprava Fiction and Friction, ki slecli obravnavani razpravi v knjigi Shakespearean Negotiations, posvecena nacinu, kako si je gleclalisce prilastilo seksualne -druzbene energije", sevecla v kontekstu soclobnih teorij seksualnosti zunaj.rransvestitskega gleclalisca (t.j. elizabetinsko gleclalisce) in v njem. V ospreclju je sevecla pouclarek na historiziranju shakespearovske spolnosti. Izmecl Veeserjevih petih delov tipicne novohistoristicne razprave nam ostaja se avtobiografski del. V Invisible Bullets je povzet v hermenevticni climenziji razprave in ni formuliran loceno. Dotika se osreclnjih problemov: kako to, cia je Shakespearu omogocena upoclobitev uporniskih druzbenih glasov. Greenblatt ugotavlja, cia je tisto, kar danes imenujemo prevratno v histo rijah o Henriku V., za nas pravzaprav ortocloksno, medtem ko sta naceli recla in avtoritete v skrajnih renesancnih obli kah (religijski in politicni absolutizem, prirojenost aristokratskosti, npr. tucli clemonologija, psihologija na pocllagi telesnih sokov ipd.) za nas danes pravzaprav vznemirjajoci. Dejstvo, da teh pojmov ne ra zumemo kot prevratnih, cia jih samozaclovoljno prepoznamo kot nacela estetskega ali politicnega recla, ponavlja proces obvladovanja, ki je omogocil elemente v renesancnih tekstih, ki jih clanes imenujemo prevratne: torej, nase vreclnote so clovolj mocne, cia obvlaclujejo tuje sile skoraj brez trucla. Kar najclemo v Harriotovem B1-ief and T rue Report bi najbolje opisali, ce prireclimo Kafkovo pripombo Maxu Broclu o moznosti upanja:.. Qbstaja subverzivnost, subverzivnost brez konca, venclar ne za nas (ib. 39). Avtobiografski pouclarek razprave Invisible Bullets je torej del hermenevticnega ohranjanja specificnosti izvornega konteksta skozi moznosti razumevanja in iclentifikacije, ki so dane v clanasnjem casu. Opisani model avtorefleksivnosti se pojavlja v vee razpravah v knjigi Shakespearean Negotiations. Drugacne novohistoristicne avtobiografske cloclatke najclemo pri Greenblattu v esejih, zbranih v Renaissance Self-Fashioning, npr. v The Improvisation of Power. V tej razpravi Greenblatt preglecluje konstituiranje renesancne osebnosti (self) na pocllagi soclobnih cliskurzov ter s tega viclika razlaga Othella na eni strani in j aga ter Desclemono na clrugi. Ceprav se esej preclvsem posveca oblikovanjem osebnosti na pocllagi 67

9 tocno dolocenih pripovedi, cliskurzov, se Greenblatt tudi v tem clelu ne odrece pogledu na konstituiranje gleclaliske umetnosti. Za nas je pomemben avtobiografski epilog, neakaclemska.. grozljiva zgoclbica o potencialnem psihopatu" na letalu, ki je Greenblatta prosil, naj mu brez glasu, zgolj z ustnicami, rece, da bi rad umrl. Temu sledi avtorjeva meclitacija o osebnih dozivljanjih teorije, da je clovekova iclentiteta rezultat tistega, kar izgovarja, torej teksta. 5.1 KruTIKE GREENDI.ATIA O~~ni li smo ~e Montrosovo kritiko Greenblattovega apoliticnega pragmatjsticnega stai!sca. Res je, cia Greenblatta bolj zanimajo spoznavni kot p~l~ti~ni vicliki novohistoristicne metoclologije in to ni nepomembno. O~e~ItJ.Je treba se elva traclicionalna elementa njegovih razprav: clelno pnstajanje na mimeticno teorijo umetnosti in idealizirano emancipatoricnost umetnosti. ~govor 0 temeljni fikcionalnosti umetnosti, njeni kvazirealnosti, ce ~ porab1mo Ingarclnov termin, in z njo povezani emancipatoricnosti, osta Ja problem. Res je, cia Greenblatt na vee mestih vztraja, da renesancno? l eda ~i s~e izprazni posamezne privzete prakse, kot je npr. spektakularno zganjanje huclica, in razkrije njihovo laznivost, venclar v Greenblattovem primeru emancipatoricna fikcionalnost gledalisca ni imanentna lastnost transhistoricnega bistva umetni.skega deja, ampak preclvsem konkretno zgodovinsko utelesenje institucije, ki se imenuje renesancno elizabetinsko g ~ed~ lisce.in ki je ~ oveza no s tradicijo sreclnjeveskega oclra, ta pa seveda m btl, vsaj ne v pnmeru cluhovne drame, nezavezujoc in se posebej ne sekularizirajoc. Poglejmo si primer institucionalne izmenjave iz razprave Shakespeare and the Exorcists. V njej Greenblatt opisuje, kako je angleska reformirana cerkev pregnala katolisko izganjanje satana clobesedno v gleclalisce (v nasprotju s carovnistvom) (Greenblatt Shakespeart! Bewitched). Zavzeti izganjalec izganjalcev hudica Samuel Harsnett, kaplan londonskega skofa, je seveda lahko clobesedno predal to mocno spektakelsko prakso gleclaliscu le pod pogojem ~ cia ~re za pr~znano fiktivno in komercialno gleclalisce, ki je v zameno za pnclobljeno kanzmo izjemno ucinkovitih teatralicnih papisticnih obredov razkrilo laznivost zaklinjevalskih spektaklov (seveda ne brez lastnih dodatkov). Priznana fiktivnost gleclalisca je potemtakem konkreten hist? ricni pojav, ki locuje to institucijo od clrugih spektakelskih institucij; fikttvnost ~ ravza pra v. ne izvira iz umetniskosti elizabetinskega gleclalisca, vsaj ne v sm1slu umetmskosti tiskane knjige. Venclar moramo po drugi strani priznati, da je Greenblatt prepricljiv predvsem ~.b obravnavi konkretnih institucionalnih izmenjav, v svojih ekstrapola:ijah.pa ost.aja pristas stalisca, da v umetnosti vseeno obstaja ravno prej zamkana manentna emancipatoricnost, ki je skupna vsem 68 umetninam. S tem se Greenblatt dotika problemov bistva umetnosti, ki ga razume precej tradicionalno - kljub pomembnemu poudarku na specifiki posameznih reprezentativnih medijev - v smislu mimezis. Lahko bi ugovarjali, da je reprezentativnost zgodovinsko omejena specifika umetniske institucije, vendar pri Greenblattu estetika z mimeticnostjo v svojem jedru (spomnimo se na Heglovo cutno svetenje icleje) obvlacluje celotni poglecl na beseclno umetnost. /.../ ni mimezis brez izmenjave /.../(Greenblatt S. N. 12) Skozi svoja predstavljalna / representationav sredstva prinasa vsaka igra na oder naboje clruzbene energije; oder vzvratno to energijo reviclira in vrne obcinstvu (ib. 14). Umetnost je torej v svojem bistvu mimeticna. Greenblatt v svojem pregledovanju gledaliske prilastitve raznih druzbenih praks razgrajuje predvsem medij, ki, sicer preoblikujoc, izvornega referenta (graclivo) vseeno preclstavlja (Greenblatt Poet. 214). Greenblatt predvsem nasprotuje enosmerni reprezentaciji clruzbe v umetnosti, ki predpostavlja dvoje avtonomnih obmocij, v resnici pa ne sprejme radikalnih poststrukturalisticnih stalisc, da referenta pravzaprav ni in potemtakem lahko govorimo o posnemanju zgolj metaforicno, v smislu ideolosko izkrivljenega prilascanja tujih diskurzov. Greenblatt torej zapade v t.i. referencialno zmoto, kot bi ji rekli novi kritiki. (Za Walterja Benna Michaelsa je npr. vse zgolj reprezentacija, kar pa zgolj zaostruje isti problem.) (Pecora 244.) Ce zaostrimo mozne razseznosti problematike, manj z namenom kritike konkretnih Greenblattovih razprav kot ilustrativnosti, lahko vidimo v novem historizmu npr. taksno strukturo: umetnost je razumljena z gnoseologisticnega vidika estetike, torej kot taksno ali drugacno podajanje resnice, to pa se lahko povezuje z marksisticnimi elementi, npr. ideolosko kritiko. S tem je npr. povezan Greenblattov ambivalenten odnos do marksizma (Greenblatt Poet. 204). Omenjeni elementi so seveda tradicionalni in ne morejo predstavljati novih smeri literarne vecle. 5.2 KruTIKA GREENBI.ATIA -joel FINEMAN S poclobno problematiko je povezana kritika Greenblattove razprave Fiction and Friction v (obseznih opombah k) razpravi ]oela Finemana The History of the Anecdote: Fiction and Fiction. Fineman, tudi sam eden najpomembnejsih novih historistov, ugotavlja, cia Greenblatt raziskuje odnose med medicinskim diskurzom in Shakespearovo upoclobitvijo cloveskih oclnosov. Se precl rabo moclela pogajanj" - v tem kontekstu nastopa verzija te razprave sele v monografiji Shakespearean Negotiations - je Greenblatt raziskoval vrsto reciprocnosti in izmenjav, skozi katere se pokaze, kako in zakaj doseze posamezen diskurz doloceno stopnjo lastne neodvisne sile. Pri tern je pomembno, cia gre za eno vrsto 69 I

10 izm~njav mecl mnogimi in ne za en sam vsezaobjemajoc tip. Greenblatt pravt: tu ~a t~m se zcli, cia igre namigujejo, cia eroticno trenje /friction _ clrazen!e,. pr.epir.anje, frotiranje/ izvira iz razposajenosti /oz. razuzclanostt/ Jeztka Jl1 potemtakem, cia je samo telo tkivo metafor ar 1 obratno, cia je jezik popolno utelesen (Fineman 74). '.. Fin ~m a n poucla rj~, cia G~ e~nbla.tt preclpostavlja reciprocno pogajan- Je, kt cleluje v obe smen : telo Je tzpe!jano iz metafor in, obratno mogoc I" 1 1 c1 1 ezik Je e t ~pe Jatt tz te esni 1 razenj. To sicer ne pomeni, cia Greenblatt ~pr.eg l ecluj e razliko mecl obojim, venclar pa vznik tega reciprocnega poga Jan!a. postane.. substanca - skromno omejena - Greenblattove novohistonsttcne' trclitve.. (ib.).. Fi~ ema n je oclkril.. substanco, pocllago novohistoristicne trclitve v pogajanju mecl clvema cliskurzoma. Fineman kritizira substanco G ree t~b l a ttov.e trclitve, ki se pojavi v operaciji obratno in sprejema samo polovtco vzajemnega pogajanja... Sh a k~spea ~ ov zgocl~vins ki closezek v literaturi je, cia je izpeljal zeljo tz... t azpos aj ~n os tt : bes~ cl ~n cia je to storil na nacin, ki izkljucuje moznost ~i~~;.ta, tore), cia bt erottcnt naboj jezika lahko izpeljali iz izkusnje zelje 1.../ V kritiki zahteva vztrajanje pri zgoclovinski singularnosti, ki jo skozi m~ cl.e l anekclote razume kot nesubstancialni zgoclovinski prelom. Sicer se stnnja z Greenblattovim zblizanjem clveh soclobnih cliskurzov in njuno povezavo. s konstitucijo subjekta, venclar nasprotuje logicnemu obraru v~posta.v!j enega oclnosa mecl Shakespearom in meclicinskim viclikom dtskurztvnega oblikovanja clovekove identitete, ki izvira iz teoreticne she~e?ogaj~ nja - ta sluzi Greenblattu kot interpretacijski model. Fineman se stnnja,?a tz S l~~ke~p ea rovega jezika lahko izpeljemo eroticno zeljo (gre ~ a ugotovttev, kt Je, ce problem zaostrimo, najbrz izhoclisce obeh avtor Je.v). venclar ob.rat ni mogoc - iz seksualne zelje ni mogoce izpeljati etottcnega naboja Shakespearovega jezika. Fineman naravnost pove, cia je Greenblattov obrat pravzaprav obrat nazaj v traclicionalno mimezis:. /Gt:eenblatt/ pravi, cia j~ et:oticna vrocina ginekologov v prispoclobi p teclstav!jena s Shakespearovun Jezikom /.../ (ib.).. P om en~b~n je tu cli Finemanov prikaz hermenevticnega procesa za Gteenblattovtmt ug~ to.vit~a mi. Greenblatt je po njegovem mnenju nasel oclnos ~ ecl.me ta fon~nun m telesnim clrazenjem pri Shakespearu in ne pri ~odobnth g t~e kol ogth, to pomeni, cia.. s hakespearov literarni tekst upravlja / naclzoruje/ Greenblattovo branje zgoclovine medicine (ib. 75) in ne o ~ra tno, kot bi.se na pr: i pogled zclelo. Fineman pri tem cloclaja, cia so v Gteenblattovem besecltlu meclicinski teksti ravno tako fiktivni" kot Shakespearova Duanajsta noc ali Kar hocete (s katero se Greenblatt pravzaprav ukvarja) in se vee, cia vse skupaj socii v cliskurzivni konglomerat raziskovanja Shakespeara. 70 Omenimo, cia je temelj Finemanove metocle lacanovski koncept (telesne) oclprtine, ki skozi model realnega oclpira zgoclovinskost i~ ~a zato ni closegljiva spekulaciji ali reprezentaciji (ib ). S tega vtcltka. se odprejo mnogi problemi, preclvsem v povezavi z misljenjem zgoclovme. Na tem mestu je pomembno, cia smo opazili pomembne probleme v Greenblattovih razpravah, ki pa niso dovolj, cia bi iznicile metodoloske prednosti novega raziskovanja literarne zgoclovine. Tradicion~l~e. ~redstave o bistvu umetniskosti in zclrs v tradicionalno substanclaltsttcnost zgodovine, ki jih najdemo pri Greenblattu.' n i~o dovolj,?a bi blo kiral~ ocitne drugacnosti predpostavk novega htstonzma, kot Je npr. konstttuiranje realnosti iz izmenjav, ki je pri Greenblattu povezano s ka~it~listicnim ekonomisticnim modelom, foucaultovske povezave oblastt 111 vednosti idr. Finemanova kritika je omajala zgolj obrat sklepanja, ni pa spodkopala osrednjih ugotovitev (a li vsaj izhodisc), ki izvirajo iz raziskave stikajocih se diskurzivnih po lj. 6. SKLEP Novi historizem je heterogen presek vsaj treh elementov: Foucaultove arheologije vednosti" kot metode (ta vidik je poudarjen v Greenblattovih razpravah in razkriva odnose mecl diskurzi ter specificnost posameznih cliskurzivnih enot nasploh), F inemanove~a l a.ca~ovs.kega koncepta roba (ta zagotavlja teoreticno ozavescenost htstoncnth smgularnosti skozi kritiko metafizicnega misljenja) in feminizma (ta je vodilen med posameznimi ideologijami izkoriscanih druzbenih skupin in je pomemben zaradi poudarjanja politicnih implikacij na prvi pogled nevtralnih pojavov). Pomembni so tudi sklopi tradicionalnih elementov.' ~a katere smo delno ze opozorili in do katerih se avtorji razlicno opredeljujejo - omenimo samo amerisko tradicijo pragmatizma in razlicne neomarksizme. Feminizem zavzema posebno mesto med traclicionalnimi ostanki v novem historizmu, saj se fouacultovske razlicice feminizma vkljucujejo vanj kot vir kljucnih spodbud.. V Namen te razprave je predstavitev heterogenega vren1a na poclroqu literarne vede, ki se zgosca okoli imena novi historizem. Nase besedilo je pravzaprav propedevticni preglecl polja razprav, institucij in razisko~alcev ter podrocij raziskovanja, kriticno usmerjeni odlomki nasega besecltla pa so namenjeni razpiranju problematik (in ne kritiki konkretnih razprav). Tovrsten pregled naj utrdi temelje za dvoje: kritiko traclicionalnih elementov, ki posegajo v clomeno novega historizma, in spekulativno konstrukcijo novohistoristicne metodologije, ki mora vsaj delno dopolniti speku~ a tivne vidike z opredelitvijo do konkretnih dogajanj na nasem podrocju. Nas pristop je bil zato pravzaprav vzvraten: izhodisce je bil novi historizem kot skupek kanoniziranih razprav, iz katerega smo izpeljali nekaj zacasnih ugotovitev. 71

11 0 Ob nasem pregledu so se pokazale tri ze na prvi poglecl opazne posebnosti novohistoristicnega pristopa: pouclarjanje marginalnih viclikov preclmetov raziskave, omejevanje raziskave na lokalnost in raziskovalcevo poudarjanje lastnih biografskih dejstev, bodisi z vidika hermenevticne refleksije boclisi politicne akcije. Doclati je treba se, da je raziskovanje renesanse, kjer se je ameriski novi historizem najprej pojavil, sicer privilegirano podrocje, ker gre za zgodovinski prelom, venclar to problemsko obmocje nikakor ne omejuje moznosti same metocle. Novi historizem se e rodil iz dvojn ~ ~apet~st i - krize clekonstrukcije in teznje po raziskovan]u p.oclatkov z v tclt~<a n Jt~1ov~ zgoclovinske singularnosti. Seveda pa tradic t~na lna zgodovma, kt so JO zavracali razni formalizmi in oblike struktura!tzma, d. ne v more v. kljubovati.. uviclom dekonstrukcij'ske metocle, ka. 1 Je sevea.nujn~, ce zeluno gov~.ntt o metodi nasleclnici dekonstrukcije. Novi histo.~ t zem J~ us~esno zdruztl t~ko clekonstrukcijo kot zgodovinsko usmerjen? ttstop.'.m steer tako, cia Je zgoclovino tekstualiziraj.., jo razumel kot m te l :g tbt~n~ vtvorbo,. ki. je po strukturalisticnih ugotovitvah vedno bolj ali manj semtottcne oz. Jeztkovne narave (v najsirsem smislu upostevajoc tucl ' 1 razmerja oblasti). ' BIBLIOGRAFI]A: Bahtin, Mihail. (Vo lo~ i nov, V. N.) Marksizam ifilozofija jezika. Beograd: Nolit, Baxandall Michael. Art, Society and the Bottger Principle. Representations. 12. (1985). Connor, Steven. Charles Dickens: Tezka vremena. Renublika ( k 1. 1". - srpanj - o ovoz 1986): Iz Connor Charles Dickens. Oxford: I3asil Blackwell, Derrida, Jacques. Struktura znak in igra v diskurzu humanisticnih znanosti. Literatura (1993): Encycl~pedia of contemporclly literary themy: Approaches, Scholars, Terms. Makaryk, Irena Rtma Cur.). Toronto...: University of Toronto Press, Fineman, Joel. The Histoty of the Anecdote: Fiction and Fiction. 7he New Historicisnt N 0 0 d Fish, Stan le~. Commentary: The Young and the Restless. 7he New Histolicism. N. d Fo ucault, Mtche l. L 'Archeologie du savo i1~ Gallimard, '1969. Ga llagher. Catherine. Marxism and The New Historicism. n 1 e New Historicism. N. d Geertz, Cltfford. 771e lnte1p retation of Cultures. New York: Basic Books, Greenblatt, Ste.phen j~y. Improvisation and Power. Literature and Society: Selected Papers fro~l th~ Engltsh lnsttlute, Said, Edward (ur.). Baltimore & London: j ohns Hopkins Untverstty Press, Introduction. 771e Forms of Power and the Power of F,orms in the Renaissance. Genre (1982): In vi~ i b le Bu llets. Contempormy Litermy Criticism: LiterClly and Cultural Studies, 'fllird Ed1t10n. ~avt~, Robett Con & Schleife r, Ronald Cur.). New York, London: Longman, fudt Greenblatt S. N Prva objava Glyph. 8. (1981). 72 _.p 0 etiki kulture naproti. Sodobna litera rna teorija. N.d Kot Towards a Poetics of Culture v 'fl1e New Historicism. N. d _Renaissance Self-Fashioning: From More to Shakespeare. Chicago: University of Chicago Press, _.shakespeare Bewitched. Shakespeare's Tragedies: Contempormy Critical Essays. Zimme rman, Susan Cur.). Hampshire, London: Macmillan Press Ltd, _Shakespearean Negotiations: The Circulation of Social Energy in Renaissance England. Oxford UP, _-The Touch of the Real. Representations ). URL: / R59/ Greenblatt.html ) ;uvan, Marko. DomaCi Parnas v narekovajih: Parodlja in slovenska knjiievllost. Ljubljana: Literarno-umetnisko drustvo Literatura, Klancher, jon. English Romanticism and Cultural Production. The New Historicism. N.d Kos, Janko. Anton Ocvirk in problem literarnozgodovinske metode. Razprave I Slovenska akademlja znanosli in umetnosti, Razred za filoloske in literarne vede I Academia scientiarum et arlium Slovenica, Classis If, Philologia et liflerae. XII, 0989): OC!t litera me teorije. Ljubljana: DZS, ' Uvod v metodologijo literarne vede. Primeryalna knjiievnost ): Lentricchia, Frank. Foucault's Legacy: A New Historicism? 'fl1e New Historicism. N. d McCanles, Michael. The Authentic Discourse of the Renaissance. Diaaitics (1980): Montrose, Adrian Louis. Professing the Renaissance: The Poetics and Politics of Culture. 71te New Historicism. N. d 'fl1e New Historicism. Veeser, Harold Aram Cur.). New York, London: Routledge, e New Historicism Reader. Veeser, Harold Aram Cur.). New York, London: Routledge, Orgel, Stephe n. The Illusion of Powe1: Political Theater in the English Renaissance. Berkeley: Un iversity of Ca lifornia Press, Pecora, Vincent P. The Limits of Local Knowledge. 'fl1e New Historicism. N.d Political Shakespeare: New Essays in Cultural Materialism. Dollimore, jonathan & Sinfield, Alan & Williams, Raymond Cur.). Manchaster UP, Representations. URL: ( ) Scott, William. Reading/Writing/Killing: Foucault, Cultural History and the French Revolution. Cultural Histo1y after Foucault. Neubauer, John & Wenheimer, )lirgen Cur.). Arcadia (1998): Sodobna literarna teorija: zbornik. Pogacnik, Ales (ur.). Ljubljana: Krtina, Vaupotic, Ales. Hard Times Charlesa Dickensa in Mihail Bahtin. Diploma iz primerjalne knjizevnosti na Odclelku za primerjalno knjizevnost in literarno teorijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, URL: diplomske_naloge /vaupotic_ales_b/default.htm - Novi historizem, Michel Foucault in Mihai/ Bahtin. Diploma iz literarne teorije na Oddelku za prime rjalno knjizevnost in literarno teorijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, URL: / - Philosophy of Mikhail Bakhtin: The concept of dialogism and mystical thought. Logos (Fall 2001). URL: Veeser, Harold Aram. Introduction. 7he New Historicism. N. d. ix-xvi. 73

12 - The New Historicism. 17te New Historicism Reader. N. d Virk, Torno. Moe/erne metode literarne vecle in 11jihove filozofsko teoretske osnove metodologija 1. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za primerja l ~ no knjizevnost in literarno teorijo, White, Hayden. New Historicism: A Comment. 111e New Historicism. N. d Williams, Raymond. Marxism and Literature. Oxford UP, The Uses of Cultural Theory. New Left Review. 158 (julijlavgust 1986): O scar Leonel Rui z-ramlrez Biografija Resnicna biografija pesnika niso dogodki njegovega iivljen.ja, temvec njegove pesmi. Octavio Paz I Luna Luna, pesniki so jo ze opeli. Luna, ta trpka, zlahtna pomaranca, se klati po pristaniscu, skruni stihe, poslusa tvoje odmeve, odpira tvoja usta, isce bisere, vpisane v mivko, bezi od strahu, isce zavetje, zivi ob trebusnem planktonu, z namizno svetilko, v vsakonocnem eksilu, se vlacuga z globokomodro, brez besed se bliza stopljeni kovini, izpuhteva, se poslavlja s prikazenskimi poclobami, se v puscavi bojuje z zvezdami. 74 Na luni se razcleljujejo zemlja, posilstva cleviskih zensk in prah s poclstresij. Jasno, taksno je zivljenje, sence zaracli knjig so surove, grenke, telesa iz clrzav, kapric, resnice sveta, kozmos nas mora kaznovati, ljubimca stresata pepel v veter, ozvezclja se vracajo iz vcerajsnjega cine in valovanje morja prezivi uclarce Jaclij, smeti, ziclovi glodajo veke, ptici na obzorju, tatinska gnezda, slepe ribe, zivo srebro v krvi, sobe za kurbe, kisel clez, kace, lasje, 75